1914 Podcerkev- Lažanov oče, prvič
Tu je na sliki Alojz Žnidaršič, rojen leta 1886, doma od Baragovih iz Podcerkve, pred odhodom v avstro-ogrsko vojsko, kot ga je fotografiral Franc Kunc v Ljubljani. Presneto čeden je bil in v samozavestni drži se je postavil pred fotografa. Okoli njega je vse polno cvetlic: v ozadju na poslikanem platnu bohoten aranžma s potonikami ali vrtnicami in še lončnica na naslikanem oknu, na drug strani pa na stojalu, kamor je položil svetlejšo kapo s ščitnikom in visokim oglavjem, vaza s svežimi cvetlicami. Kaj je tisto nad njegovo glavo, je težko reči, rožam ni podobno in tudi ne bi imelo smisla – še najverjetneje gre za napako ali poškodbo na fotografskem papirju …
Mladi Alojz ima na sebi temnejši suknjič z dodatki in svetlejše hlače. Ima na prsih piščalko s tremi cofi, takraten vojaški pripomoček za komuniciranje? Resen je videti, saj tudi nima veliko razlogov za smeh … Cvetje, uniforma, opasač in bajonet, pa cofi in visoka kapa … vse za vero, dom, cesarja.
Na sliki ima kakih 28 let in bil je mobiliziran. Kot vojak je služboval na Poljskem, v Galiciji, bil je bolj v pozadini, ker je imel platfus. Bil je tudi ranjen, a je ostal živ in brez hujših posledic …
Mož je bil pred poroko dvakrat v Ameriki, domnevno torej med leti 1918 in 1924, ko je potem star že krepko čez trideset let prizetil k Lažanovim na Mandrge. Poročil se je z Ivano Benčina in imel z njo tri otroke.
Hrbtna stran slike je nadvse informativna in čedna. Alojz Žnidaršič se je fotografiral v “fotografičnem ateljeju Franc Kunc v Ljubljani, na vrtu v Wolfovi ulici 6.” Posnetek na stekleni plošči je imel številko 8596 in sporočilo: “Plošče se hranijo za poznejša naročila.” Kako lepo.
Je bilo to fotografiranje tik pred odhodom na bojišče, ko je, kot opisuje Matevž Mlakar, vlak nekaj časa stal v Ljubljani in potem nadaljeval pot naprej, ali je bila priložnost drugačna?
Ko sem leta 2003 bolj intenzivno zapisovala pripovedno izročilo Loške doline, sem se pogovarjala tudi z Ravšljevo mamo iz Viševka, ki je bila doma z Mandrg in ji je bilo takrat ime Olga Kandare, živela pa je le malo stran od Lažanovih. Tu spodaj sem nekoliko poenostavila narečni dobesedni zapis njene pripovedi o izkušnji prve svetovne vojne v otroštvu:
“Oče so bili na fronti. Prav fino se spomnim prve vojske, sedem let sem bila stara, ko so bili (ob mobilizaciji) vsi pred Štincovo hišo, vse Mandrge.
‘Kandare Jakob!’ (so poklicali) … Družino doma, sedem otrok nas je bilo! Ata so šli pa h mami:
‘Mama, pojdi brž h Glažarju, da bo konje prodal, zakaj nam jih bo vojaščina vzela!’…Pa bobnenja – tisto smo pa kar naprej slišali … Pa konji so bili. Pa kateri … Turki ne jejo mesa, muslimani …? Smo prasce zaklali:
‘Dajte u štalo nest tem siromakom!’
O, jejzes, kje, kje pa! ‘Pss, pss!’ so delali, pa mahali proč …Po štalah so imeli konje, pa so futrali. Mulci smo hodili pa notri, žakelj je bil, kamor so dali za konje tiste otrobe noter, med otrobi je bil pa cuker, tisti koščki cukra – pa smo hodili, pa brž, pa izbirat …Pa na tisti špampek sem gor hodila, kjer sta spala, potlej sem se pa v hiši kar naprej praskala! Potlej pa:
‘Olga, pa kaj je s-tabo, pa kaj je s-tabo?’… Za pasom pa polno uši imela! Uši, gvantne… Prav precej preobleči, kotel zakuriti, pa so vse noter dali!Oče je srečno prišel domov. Je prišel tako, vmes enkrat, zakaj se fino spomnim. Mama so otroka imeli v naročaju, smo šli iz štibelca, pride u-hišo, rdeč, potem pa z vrati rompnil!
‘Jojzes, jojzes, kaj pa je?’
‘Mama, odpri!!!’ Joj, kmalu bi podrli tista vrata, ko so ata prišli!… So bili v Galiciji …
Tako kot Kandaretov oče je bil tudi Lažanov v Galiciji. Sta potem na starost kdaj skupaj obujala spomine, žvečila tobak, pljuvala rjavo slino naokoli in si grela omrznjene ude in obstreljena telesa ob krušnih pečeh – ali pa je bilo preveč hudo in sta si samo prizadevala čim prej in čim bolj temeljito pozabiti?
Na tej sliki, posneti okoli leta 1960 ali 196, je Alojz Žnidaršič v poznih letih na Mandrgah. Zadaj je Bočkova hiša, skrajno levo Postaljonova, pozneje Pogrčinova. Ga je slikal kateri od ljubiteljskih fotografov iz soseščine, Berglez ali Tomec? Ni več znano.
Na svojih šolarskih poteh čez Mandrge sem včasih videla tudi starega moža, sedečega na stolu pred hišo in opirajočega se na kljukasto palico – ko zdaj z njegovim vnukom govoriva o teh medlih spominih, vse kaže, da je bil to mož s slike, ki pa tukaj še strumno stoji pred gospodarskim poslopjem, udobno oblečen v flanelasto delavniško srajco, hlače in volneno jopo. Kapa brani soncu, da bi ga slepilo, utrujene roke pa je sproščeno spustil ob telesu …
Med obema slikama je minilo kakih šestdeset let, Amerika, dve svetovni vojni, vseh vrst pretresi in pritiski, a tudi poroka, trije otroci in še kaj. V naslednjem prispevku bom napisala tudi nekaj spominov na drugi del njegove življenjske poti, ko se je moral pretolči skozi še eno vojno, internacijo, obnovo, da bi končno dočakal skoraj 99 let.
Slovarček
- opasač: vojaški pas
- pozadina: zaledje
- platfus: ploska noga
Viri:
- M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Ljubljana 2004
- Peter Žnidaršič, Markovec, januar 2023, ustno
- Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II, 2002, zal. Družina, Lj.
Kraj: Podcerkev, Stari trg
Datum: 1914, 1960
Avtor: prva slika Franc Kunc, za drugo je avtor neznan
Zbirka: Peter Žnidaršič
Skenirano: 21. 1. 2023
Oblika: 2 fotografiji
RSS - Posts
Trackbacks