1913-1924 ZDA – Lažanov oče Alojz Žnidaršič, drugič

Tu so na sliki trije ali vsaj dva Baragova iz Podcerkve ob poroki enega izmed njih. Prvi zadaj levo stoji Alojz Žnidaršič, poznejši Lažanov zet, mož Ivane Benčina, o katerem teče pripoved v tem in prejšnjem prispevku. Njegova življenjska zgodba je v marsičem podobna zgodbam drugih Notranjskih mož tistega časa. Tudi on je bil dvakrat v Ameriki še pred poroko, ko se je star 38 let leta 1924 oženil.

“Prvič je iz Amerike prišel leta 1913 ali 1914, nekako na dopust, in se nameraval vrniti. Začetek vojne mu je to preprečil in je bil mobiliziran. Njegova brata sta to ob odločitvi, da gre domov pogledat, predvidela, vendar njunih prigovorov ni upošteval. V Ameriki so vedeli, da se bo v Evropi začela vojna,” je zapisal njegov vnuk. Prvo svetovno vojno je tako preživel kot vojak v Galiciji na Poljskem, druga ga je doletela doma, starega 55 let.Eden od ostalih treh moških na sliki iz Amerike je Alojzov brat Matija, morda ženin, kaj več o osebah na sliki pa ne vemo, lahko pa občudujemo lepoto in mladost Notranjcev, ki jih je potreba pognala v svet s trebuhom za kruhom. Izseljevanje iz Loške doline v ZDA, Francijo in drugam je bilo tiste čase ogromno. Naletela sem na podatek, da je šlo samo iz Dan nekje med leti 1932 in 1937 v Francijo naenkrat čez dvajset fantov! Nekateri so odhajali le sezonsko, drugi za nekaj let, mnogo pa jih je ostalo po svetu za vedno.

Na okviru slike piše “A. M. Turnqiust, Virginia, Minn. Priimek fotografa zveni finsko, Virginia je ena od zveznih držav ZDA na vzhodu, West Virginia pa pokrajina malo severozahodno od nje. Minn. bi bila lahko okrajšava za zvezno državo Minnesotta, ki pa je od Virginije pošteno severozahodno, tako da s svojim skromnim znanjem ne znam zadovoljivo pojasniti tega napisa. Slika je najverjetneje nastala med leti 1913 in 1924, ko se je Alojz poročil v Stari trg.

Na ženinovi roki se sveti poročni prstan, ima pa ga tudi moški poleg njega. Nevesta ima, kot se spodobi, šopek in pajčolan, njena spletienka ali družica pa nič, le svetlo obleko in košato frizuro … Zakaj so ljudje na starih poročnih slikah vedno tako resni?

Spodnjo sliko Alojza Žnidaršiča pa je mogoče okoli leta 1940 napravil neznan, a kvalificiran fotograf, saj je posnetek očitno namenjen uradnemu dokumentu. Med drugo svetovno vojno so ga Italijani internirali oziroma konfinirali na otok Ustico. Je slika nastala ob prihodu v internacijo ali pa morda že pozneje, ko si je v novi državi dal narediti osebne dokumente? Italijani so svoje vojaške posege radi fotografirali, prav tako internirance, ubite žrtve in zažgane hiše, vendar Lažanovega očeta ni na znani fotografiji internirancev na Ustici v Kebetovi knjigi, pa tudi na kateri drugi ne (Gornje Jezero, Kozarišče) – očitno je bil v kakšni drugi skupini.

Vnuk, ki se je rodil, ko je Alojz imel 80 let, se spominja njegovih pripovedi: ob razpadu Italije so ujetnike na Ustici osvobodili Angleži in nekatere vključili v svoje enote. Tako se je tudi Alojz znašel v angleški uniformi in celo dobival plačo. Ampak s tistimi lirami (?) ni mogel ničesar kupiti – bankovci so bili popolnoma novi in zato sumljivi … Nekdo mu je pokazal, kako se tej reči streže: denar je pomazal z blatom, ga dobo posvaljkal in potem poravnal in osušil. Delovalo je in Alojz je lahko kupil, kar je potreboval. Potem je prišlo do nekakšnega nesoglasja med Angleži in Titom, pa so te vojake odpeljali na otok Vis. Tam pa je Alojz prišel v stik z rojakom Milanom Lahom, Špelinovim iz Loža, ki je kot nekdanji starojugoslovanski oficir tudi v partizanih že imel zelo visok čin in bil vpliven častnik pri organizaciji prekomorskih partizanskih enot. Alojz mu je rekel: “Jaz in tvoj oče sva bila dobra prijatelja – glej da boš poskrbel zame!” Lah mu je bil pripravljen takoj ugoditi: ” Ja, te bom dal kar h marelarjem!”Namreč k padalcem … “Ne, ne, to pa ne!”… Podobna je bila tudi zgodba z najmanj še enim Ložanom ob ustanavljanju prve jugoslovanske padalske enote, kjer je imel takrat Milan Lah ključno vlogo. Pripoved o tem je pozneje prešla kar v izročilo.

Z Visa so Alojza Žnidaršiča in druge može z ladjo prepeljali na Reko, tam pa je že od daleč prepoznal Trsat, znano romarsko cerkev, kamor je romal pred vojno tudi sam in vzkliknil: “Od tu bom pa znal priti domov peš!” In je res. Ob koncu vojne je bil star 59 let.

Po vojni je kljub starosti moral še nekaj časa delati, da bi lahko dobil pokojnino. Delal je na Marofu, na placu. Pogoj za penzijo je bil 65 let starosti ob določenih minimalnih letih delovne dobe. Po upokojitvi se je, tako kot drugi, hotel včlaniti v društvo upokojencev in s tem pridobiti pravico do venca, poslovilnega govora, zastave in morda še česa, pa ga je takratni predsednik društva V. T. (na pol za šalo) prav po loško zavrnil: ” Vejš, Luojze, ti s’ mal prestar, s tabo buomo imejli takoj struoške!” … Nazadnje pa je Alojz vse preživel – umrl je leta 1984, star skoraj 99 let!

Njegovemu vnuku pa se je že ob omembi Mandrg utrnil spomin na tisto cesto, družbo vrstnikov, predvsem pa na špancir s starim očetom. Čez osemdeset let stari Alojz takrat najbrž ni mogel več veliko delati, zato pa je pogosto vodil vnuke gor po klancu do Joškovčkove podrtije, od koder je nepozaben razgled na dolino, obdano s hribi in mogočnim Snežnikom na straži …

Slovarček

• spletienka: družica na poroki
• špancir: sprehod
• plac: prostor, tukaj: krlišče, prostor za odlaganje hlodov

Viri:

• Peter Žnidaršič, Markovec, marec 2023, ustno in pisno
• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina, Lj., 1996

Kraj: prva slika nekje v ZDA, druga neznano
Datum: prva slika domnevno med leti 1913 in 1924; druga domnevno med okoli leta 1940 ali takoj po koncu vojne
Avtor: prva slika A. M. Turquist, Virginia, ZDA; avtor druge slike je neznan
Zbirka: Peter Žnidaršič
Skenirano: 21. 1. 2023
Oblika: 2 fotografiji