Preskoči na vsebino

1952 Vršič – Sprevodnik avtobusa Janko Pegan

4. 06. 2023


Leta 1952 je imel Avtopromet Gorica med številnimi progami, tudi po naših krajih, še poletno linijo od Bovca do Kranjske Gore. Vožnja je bila zelo zahtevna, saj je pod Vršičem na trentarski strani moral avtobus celo skozi izredno ozek predor, zgrajen med prvo svetovno vojno, da je bila cesta varna pred snežnimi plazovi. Tu je moral biti voznik skrajno natančen, vzvratna vožnja ne bi bila mogoča, šlo je za decimetre. Izgleda, da sta se sprevodnik Janko Pegan z Rakeka in voznik (domnevam) Lovko iz Cerknice ustavila na nekoliko zasneženem delu ceste tik pod Vršičem. Pod zadnje levo kolo sta položila kamen, torej še nista bila na prelazu, visokem 1611 metrov. Postanek je bil verjetno potreben, da se motor nekoliko ohladi, kar je bilo v tistih časih precej običajno, saj se je moral avtobus večinoma v prvi prestavi vzpeti okrog 1000 metrov visoko. Kuhali, kot so takrat rekli, so tudi motorji osebnih avtomobilov.

več..

1930 Rakek – Razglednica iz tridesetih let

3. 06. 2023


Razglednica Rakeka je iz tridesetih let 20. stoletja. Na levi strani ponosno stoji Sokolski dom. Nekaj dreves raste sredi njiv. Dandanes jih ni. Okoliški griči so goli. Po prvi svetovni vojni so ljudje na veliko izsekavali naše gozdove. Denarja ni bilo, nekako je bilo treba preživeti. Med italijansko okupacijo so padali celi gozdovi, za pogozdovanje se ni brigal nihče. Tega leta je ministrstvo za gozdarstvo in rude sklenilo, da je treba goličave zasaditi z drevjem na državne stroške; najprej parcele, ki so bile v občinski lasti, kasneje pa še zasebne. Zainteresirani lastniki parcel in izsekanih gozdov so morali v občinsko pisarno sporočiti številko in izmero parcele.

več..

1941/43 Slovenija – Mirko Bračič, partizanski komandant s kamero

2. 06. 2023

230520 Mirko Mirko – partizanski komandant s kamero

Mirko Bračič – partizanski komandant s kamero
Stareslike, maj 2023V začetku NOB so se zaradi načel konspirativnosti s fotografiranjem lahko ukvarjali le vodilni v partizanskih enotah, ki so edini lahko zagotovili tajnost posameznih posnetkov. Že od začetka odporniškega gibanja leta 1941 je bila fotografija pomembna sestavina njegovega delovanja, sčasoma pa je vedno bolj postajala neposredni zapisovalec časa.

Leto 1942 je bilo kljub veliki vojaški ofenzivi italijanskih okupatorjev tudi leto naglega razvoja partizanske vojske. Dotok novih borcev je krepil številčno moč partizanskih enot. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih enot je pripravilo pomladanski načrt razvoja in krepitve slovenske partizanske vojske. Aprila 1942 osnovane nove enote – odredi so se združevali v skupine odredov z določenimi operativnimi območji. Osnovni cilj teh skupin je bila večja operativna sposobnost partizanske vojske, ki ji je glavno poveljstvo naložilo odgovorno nalogo osvobajanja posameznih predelov Slovenije. Načrt je dobro uspel v Ljubljanski pokrajini, kjer je partizanska vojska maja in junija 1942 osvobodila ozemlje od Kolpe do predmestja Ljubljane, italijanska vojska pa se je umaknila v večje utrjene postojanke ob železniških progah.

Fotografije, ki so v partizanskih enotah in na terenu nastale pred kapitulacijo Italije, še niso plod namensko organizirane dejavnosti. Mnogih, predvsem amaterskih fotografov, ne poznamo niti po imenu. V tem obdobju so imeli partizani le malo fotografskih aparatov: nekateri borci so jih prinesli s seboj, včasih so kakega zaplenili okupatorju, nekaj jih je v partizane iz Ljubljane poslala OF. Fotografije, nastale v tem obdobju, so predvsem plod aktivnosti posameznikov, amaterskih oz. ljubiteljskih fotografov, ki so si znanje pridobili v številnih predvojnih fotoklubih. S fotografiranjem so se v glavnem ukvarjali vodilni v partizanskih enotah, ki so se že zavedali dokumentarne vrednosti fotografij.

Kljub težkim razmeram (stroga načela konspirativnosti, pomanjkanje fotoaparatov in fotomateriala) je fotografsko gradivo, zlasti iz leta 1942, precej bogato. To še zlasti velja za nekatere partizanske enote, kot npr. za Notranjski in Loški odred. Boljše možnosti za delo so bile leta 1942 na osvobojenem ozemlju (nekaj fotografij je tudi iz prvih štirih slovenskih brigad s konca leta 1942 in prve polovice leta 1943). Najbolj aktivni partizanski fotografi v tem obdobju so bili Mirko Bračič, Jule Sočan, Jože Kotnik in Vinko Bavec.

Pravzaprav lahko te fotografije glede na čas, trde razmere in nujno konspirativnost, predvsem pa glede njihove količine, dokumentarne vrednosti in izpovednosti ocenimo kot izjemen pojav v evropskem odporniškem gibanju.

Mirko Bračič, fotoamater, partizanski komandant in narodni heroj, se je 16. marca 1915 rodil v uradniški družini v Trstu. Po prvi svetovni vojni se je družina preselila v Tržič na Gorenjskem, kjer je Mirko hodil v osnovno šolo, meščansko šolo pa je končal v Ljubljani. V jugoslovanski vojski je bil aktivni podoficir – narednik kraljeve garde. Svoje vojaško znanje je koristno uporabil pozneje, ko se je pridružil partizanom.

Predstavljam ga predvsem po do sedaj neznani fotografski plati. Glede na poznavanje zgodnjega obdobja partizanskega gibanja leta 1942, ko je zaradi možnih izdaj veljala stroga konspiracija, lahko upravičeno domnevamo, da je Bračič Leica fotoaparat z nekaj fotomateriala prinesel s seboj. Prav Leica mu je omogočila, da je v letih 1942/43 kot eden prvih partizanskih komandantov na Slovenskem ustvaril najobsežnejši fotografski opus. V NOB se je vključil že na začetku julija 1941. Sodeloval je pri organiziranju in vodenju prvih partizanskih enot (odredov) na Notranjskem, Kočevskem, Dolenjskem in v Slovenskem primorju.
Za Bračiča je značilno, da je fotografiral predvsem vodilni partizanski kader in življenje borcev v partizanskih enotah. Kot komandant Notranjskega odreda in III. grupe odredov je leta 1942 posnel dragocene fotografije o delovanju in življenju njunih borcev. Tridesetega marca 1942 je v osvobojeni Sodražici posnel dragocene fotografije politkomisarja Notranjskega odreda III. grupe odredov, narodnega heroja Janeza Hribarja, ki je spregovoril na ljudskem zborovanju. Po reorganizaciji partizanske vojske julija 1942 je postal komandant Loškega odreda, ki je imel nalogo, da se prebije na Primorsko in tam organizira NOB in partizanske odrede. Številni Bračičevi posnetki nazorno prikazujejo težavno pot Loškega odreda, ki se je po prekoračitvi nekdanje jugoslovansko-italijanske meje preimenoval v Soški odred. Znameniti so na primer posnetki Loškega odreda na pohodu proti Gerovu septembra 1942 in posnetek borcev Loškega odreda na Otrobovcu pred odhodom na Primorsko oktobra 1942.

Na Primorskem je Bračič postal komandant Primorske operativne cone. V svoj objektiv je ujel razvoj in razmah prvih partizanskih enot v Slovenskem primorju, od Soškega, Severnoprimorskega odreda, pa do množice fotografij o delovanju in življenju Gradnikove brigade na Primorskem avgusta 1943. Partizanski fotograf Jože Petek je s fotografijami vzbudil pozornost komandanta Mirka Bračiča, da mu je podaril pri fotografih takrat najbolj zaželeno Leico. Z njo je pozneje Petek ovekovečil pohod 14. divizije po Hrvaškem in Štajerskem, Bračič je 11. decembra 1943 ob napadu na Kočevje padel kot komandant 14. divizije.

Narodni heroj Mirko Bračič nam bo ostal v spominu kot amaterski fotoreporter prvih partizanskih odredov. Brez njegovih posnetkov bi bilo skoraj nemogoče kronološko slikovno predstaviti razvoj prvih partizanskih enot v Slovenskem primorju do kapitulacije Italije in pa delovanje Notranjskega in Loškega odreda leta 1942. Njegove fotografije so dragocene tudi zato, ker že leta 1942 lahko vidimo, kako so bili partizani oblečeni (triglavke) in oboroženi.

* Komandanta 3. grupe odredov in Notranjskega odreda; levo Mirko Bračič in Bojan Polak – Stjenka; maj 1942

* Govor politkomisarja Notranjskega odreda 3. grupe odredov narodnega heroja Janeza Hribarja v osvobojeni Sodražici; 30. maj 1942

* Porušena in požgana najlepša hiša v Sodražici po italijanski poletni ofenzivi; julij 1942; foto Vinko Bavec

* Del 2. bataljona Notranjskega odreda v Sodražici; v sredini narodni heroj Mirko Bračič in narodni heroj Bojan Polak – Stjenka, komandant Notranjskega odreda; junij 1942

* Kuhinja Avbijeve čete Notranjskega odreda v Sodražici, 2. junij 1942

* Borci Loškega odreda pred odhodom na Primorsko; oktober 1942

* V taborišču 3. čete 1. bataljona Severnoprimorskega odreda na Dabru; 3. april 1943

* Komandant Gradnikove brigade Danilo Šorovič in njegov namestnik Tone Bavec – Cene v Prodeh na Tolminskem

* Komandni kader Gradnikove in Gregorčičeve brigade in Primorske operativne cone na območju Javorniki – Hrušica; sredi julija 1943

* Odposlanca GŠ Dušan Kveder in Edo Brajnik z dvema zavezniškima padalcema; Javorniki – Hrušica; julij 1943
Viri:

Dejan Vončina, »Medvojni partizanski fotoarhiv«, Argo, št. 27, 1988.

Dejan Vončina, »Esej, Ilegalna in partizanska fotografija med NOB«, Fotografija, št. 6–7, 1999.

Dejan Vončina, »Druga svetovna vojna na Slovenskem na fotografijah.« Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni (ur. Zdenko Čepič, Damjan Guštin, Martin Ivanič), Ljubljana 2005.

Vse fotografije so iz zbirke Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, maj 2023

Prispevek je napisal: Dejan Vončina.

Kraj: Slovenija
Datum: 1941/43
Avtor: Mirko Bračič, Vinko Bavec
Zbirka: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenje
Skenirano: —
Oblika: datoteka

Stari trg 1975/76 – 5. b razred

1. 06. 2023


Večina teh otrok je prišlo v Stari trg iz Podružnične osnovne šole Iga vas. Učila sem jih v 2. razredu – to je pred petdesetimi leti. Bili so prijetni, ubogljivi, vodljivi učenci. Razredno skupnost so tvorili otroci iz šolskega okoliša Iga vas in z Babnega Polja. Pred nami so že kot učenci 5. b na OŠ Stari trg. Dobili so dva nova učenca in mlado razredničarko Ivo Mele. Skupaj so se znašli v novem okolju, spoznavali nov način dela in nove učitelje – sodelavce. Učenci so jo hitro vzeli za svojo. Očarala jih je s prijaznim pristopom in z mladostjo, ki jo je izžarevala. Vedno je bila nasmejana. Vodila jih je do osmega razreda. Slika je nastala pred takrat novo šolo, ki je bila zgrajena leta 1972. V ozadju se vidijo okna učilnic na predmetni stopnji.

več..

1925 Predjama – Pogled z gradu

31. 05. 2023


Razglednica vasi Predjama je zelo redka, če ni edina. Navajeni smo takih, na katerih je v prvem planu Predjamski grad. Vas je najverjetneje slikana z gradu. Prelepa je v svoji majhnosti. V gručasti vasi so hiše notranjskega tipa, pretežno iz 19. stoletja. Poslopja so velika, kar pomeni, da so tu živeli premožni, delavni in uspešni ljudje. Velika hiša na levi, s streho v smeri od leve proti desni, je bila grajska kašča. Ta je z dvoriščne strani nadstropna, pritličje zahodne fasade pa je vkopano v breg. Na južni fasadi je velik polkrožen kamnit portal z letnico 1676. V notranjosti je dvorana deljena s stebri.

več..

1953 Stari trg – Fantje iz internata

30. 05. 2023


Leta 1953 – tako je pisalo na listku, ki je bil priložen filmu – je učitelj Vinko Toni fotografiral to skupino dečkov nekje na pobočju Ulake. Obrnjeni so proti jugu, proti soncu, in zato dobro osvetljeni, za njimi se na levi vidi nekaj streh na Mandrgah, na desni pa sadno drevje in v daljavi Pusti grad z ruševinami Loškega gradu.

več..

Nova vas 1968/69 – 3. razred

29. 05. 2023


Učenci 3. razreda osnovne šole Nova vas v šolskem letu 1968/69 ob svoji razredničarki Bronislavi Žurga.

več..

1938 Slivnica – Izlet

28. 05. 2023


Iz bogate zbirke Jerneja Malovrha je tudi ta slika pohodnikov na hrib. Morda gredo na Slivnico. Črna marela je služila za senco, tam kjer je le-ta že bila pa za oporo pri hoji.

več..

1964 Rakek – Lucija Perko pripravlja drva

27. 05. 2023


Takrat se je v gozdu delalo še z ročnim orodjem, čeprav so se v državnih gozdovih že uporabljale motorne žage. Za podiranje drevesa, če je bilo tanjše, se je uporabila sekira, za debelejše pa žaga amerikanka. Za kleščenje manjša in lažja sekira ali fovč (vejnik), vlačenje do poti pa kar na roke, za prevoz pa volički ali krave in voz.

več..

1975-1976 Rakek – 50 let vrtca (2)

26. 05. 2023

0b 50 letnici vrtca na Rakeku

Ob 50-letnici vrtca na Rakeku
September 1975

Leto 1975 je prelomno tudi pri varstvu najmlajših otrok, saj so začele delovati tudi »Jasli«. Samo delovanje je bilo pogojeno z zaposlitvijo ustreznega kadra. Tako je prišla v vrtec leta 1975 Verena Pegan medicinska sestra. V tem obdobju je bil porodniški dopust le okoli 4 mesece. Z odprtjem varstva v vrtcu za najmlajše je bil narejen velik korak.

Na fotografiji je skupinska slika takratnih malih nadobudnežev z medicinsko sestro Vereno, kuharico Danico in varuško Stanislavo. V ozadju že takrat EKO sušilec, poln tetra plenic. Vrtec je namreč v tem času imel le pralni stroj. Sušilni stroj so dobili kasneje.

Seveda, pa so dodatne plenice morali prinašati tudi starši, ki so lepo prepojene, obarvane in dišeče dobili ob prihodu po male nadobudneže za domov. Po dogovoru s starši je potekala tudi akcija za nabavo igrač. Tako je vsak od staršev »doniral« po dve igrači ali pa tudi več. Sicer je bilo sodelovanje zaposlenih v vrtcu, staršev in samega kraja v tem obdobju na zelo visoki ravni.

Zanimivo je, da so bile v prvem obdobju v belih oblačilih tako vzgojiteljice, varuške kot tudi kuharica. Kasneje se je ta praksa zelo spremenila. V belem je ostala le kuharica. Tudi najmlajši so imeli svoje uniforme, svetle (bele) pajacke.

* Franci Šivec, Suzana Rok, Darja Zwelf, Verena Pegan medicinska sestra, zadaj kuharica Danica Gorjan

* Prva vrsta: Petra Vukičevič, Urška Juvančič (danes vodja vrtca na Rakeku), neznan, neznan, neznan. Druga vrsta: neznan, neznan, Sandi Žorž in Stanislava Braniselj – varuška in še kaj.

* Še ena skupinska fotografija, malo so se premešali.

* Poleg kuharice Danice je njena hči Mojca, ki je v času počitnic prišla na pomoč pri delu v vrtcu, in varuška Stanislava Braniselj.

Danica je prišla v vrtec iz OŠ Unec na delovno mesto kuharice. Zato je bila vajena reda in čistoče, kar je prenašala tudi na takratne zaposlene. Leta 1982 je bila za dve leti prestavljena v kuhinjo vrtca v Cerknici, vendar se je na lastno željo že leta 1985 vrnila na Rakek, kjer je dočakala tudi zaslužen pokoj.

* Kuharica Danica, varuška Stanislava in medicinska sestra Verena

* Verena in v naročju mala Petra Vukičevič

Maj 1976 – Pogled v prostor modernega, lepo opremljenega in urejenega oddelka »Jasli« leta 1976

* Verena vodja oddelka, eden od dojenčkov in varuška Stanislava

Varuška Stanislava Braniselj, po poklicu pletilja, se je zaposlila v vrtcu leta 1972. Z letom 1975, z začetkom delovanja »Jasli«, pa je postala varuška v tem oddelku. Po pripovedovanju je svoje delo opravljala z vsem srcem in veseljem, z ljubeznijo do malih nadobudnežev. Nobeno delo ji ni bilo težko, kjer koli je bilo treba poprijeti za delo ali nadomestiti drugo sodelavko v odsotnosti je bila to Stanislava. Ker so imeli v začetku le en pralni stroj, je hodila zvečer nazaj v vrtec, da je zamenjala perilo v stroju. Bila je priljubljena tako med otroki, svojimi sodelavkami kot pri starših. Vsakemu je želela prisluhniti in pomagati. Mlajše sodelavke so jo klicale kar mama.

Prispevek je napisal: Miroslav Juvančič, maj 2023

Prispevek je napisal: Miroslav Juvančič, maj 2023.

Slovarček:

  • tetra: blago za plenice (tetra plenice)
  • pajacek: otroško oblačilo

Viri:

  • Verena Pegan
  • Danica Gorjan
  • Urška Juvančič
  • Vida Winkler

Kraj: Rakek
Datum: 1975-76
Avtor: neznan
Zbirka: Vida Winkler, Verena Pegan
Skenirano: 2. 4. 2023
Oblika: kopija fotografije