1952 Kampor – Pri Marijinem grobu
Kako sklepanje ob starih slikah včasih ubira bližnjice! “Tudi nekdo od sorodnikov Petra Nagliča je umrl na Rabu,” je bila prva misel ob tej sliki dveh žena na pokopališču v Kamporju na otoku Rabu ob grobu, s šopkom cvetja, ki ima tablico z napisom N34, Naglić Maria. Vendar se je takoj postavilo vprašanje, kdo je bila Marija Naglić in kako to, da se je znašla na Rabu, saj je domnevni sorodnik, fotograf Peter Naglič doma iz krajev, ki so bili med drugo svetovno vojno v nemški okupacijski coni, v taborišče na Rabu pa so ljudi iz takratne Ljubljanske pokrajine internirali izključno Italijani …
Pomagal mi je g. Slavko Malnar iz Tršća na Hrvaškem, tudi sam preživeli otrok iz koncentracijskega taborišča na Rabu, ki med drugim vse življenje ozavešča ljudi o tem, kaj je v resnici pomenil Rab. Napisal je več zgodovinskih in narodopisnih knjig, med njimi pa nadvse pretresljiva pričevanja in spomine na Rab z naslovom Izgubljeno djetinjstvo.
1912 Cerknica – Broška, peča, ovratna ruta in kiti
1964 Rakek – Napravljanje drv
Kako hitro se svet spreminja. Takšnih posnetkov danes ne moreš več narediti, pa je minilo le dobrega pol stoletja od takrat. Na posnetku je moj oče Franc pri kleščenju hrastiča v Pretržju. V lastnem gozdu nismo imeli dovolj drv, pa nam je dal logar v kaki državni parceli za posekat kakšno manj vredno drevo ali naredit čiščenje in reševanje mladja in tako smo pridobili nekaj prepotrebnih drv. Drv pa se je tudi na malih kmetijah, kot je bila naša, preko celega leta porabilo ogromno.
Fotografijo je nekega ne preveč jasnega zimskega dne, zdi se da ob odjugi, napravil Lojze Tomec. Medlo se spominjam, da je oče, ko sem bila še čisto majhna, omenjal, da na Marofu, kjer je bil zaposlen, gradijo sušilnico lesa in mogoče je to zgradba v nastajanju na sliki – ampak lahko je tudi kaj drugega. Moralo je bilo okoli leta 1954 ali kvečjemu kako leto pozneje. Priznam, da mi tudi ni čisto jasno, kje je stal fotograf in kaj vse je na sliki. Zdi se, da so na desni v ozadju Gorenje Poljane in Petelinjek.
Slika je nastala 31. maja 1955 v Novi vasi. Na njej so dijaki 4. gimnazije z učitelji. Razredničarka Slavica Casol, učila je telovadbo in srbohrvaščino ter ravnatelj Franc Čebihin, ki je poučeval, glasbo, zemljepis in gimnastiko. Sledi učiteljica matematike in nemškega jezika Anica Lenarčič, učiteljica risanja Boža Mrcina in učiteljica slovenskega jezika Ivica Škrabec.
Obdobje šolanja se zaključuje. Na to nas opozorijo pripeti šopki in lepša oblačila. Jože se spominja, da je šolanje začelo 50 otrok, zaključilo pa le 8 fantov in 12 deklet, vendar je slikanih le 11 deklet.
1973 Slivice – Prebiranje krompirja
Fotografija je nastala v 70 letih prejšnjega stoletja. Na desni je viden puhalnik za spravilo sena na kozuc. Na štenge za na kozuc je naslonjena brezova metla, kar kaže na to, da gre prebiranje proti koncu in bo potrebno prostor malo pomesti. V ozadju so še vidni zajčniki, o tem kako je prišlo do njih, pa je posebna, a zanimiva štorija. A o tem malo pozneje, sedaj pa se posvetimo krompirju.
1931 Trst – Nakupovalni turizem
Slika je nastala na velikega šmarna dan leta 1931 na Piazza Unita d’Italia. Vesela družba, od katere nikogar ne poznamo, krmi golobe. Franci je lepo in strokovno opisal zgodovino slovenskega mesta Trsta. Dal mi je idejo. Na Trst imam kar nekaj spominov. Ne bom pisala o zgodovini temveč o najljubšem jugoslovanskem hobiju – šverc komercu.
Cerknica 1959/60 – 2. a razred
Učenci 2. a razreda so potisnili klopi proti oknom, da so prišli vsi v okvir fotografije, mogoče pa tudi zato, ker je bilo tu več svetlobe za dober posnetek. Razred je bil v prvem nadstropju, okno ob katerem sloni razredničarka Bibijana Bavdek, gleda na stransko, levo dvorišče in na hišo, v kateri je živel in delal znani čevljar Alojz Mele – Kunč.
Šolske klopi so nove, prostor za odlaganje torb je postavljen ob straneh in ne več pod delovno površino. Tudi vdelanih črnilnikov v klopeh ni več, učenci imajo tinto v stekleničkah pred seboj. Prvi učenec na levi jo je položil celo na pivnik, za vsak primer …
V paralelki, 2. b razredu o katerem smo že nekaj napisali, so bile klopi še tiste stare, kot kaže niso zamenjali vseh klopi naenkrat.




