1970 Topol pri Begunjah – Orjemo
Fotografija je bila posneta julija 1970 na Pečnici, to je ena izmed njiv, ki smo jih obdelovali. Na traktorju je Ivan Tomšič – Anžetov, za plugom je ata Janez Kranjec. Sliko je ata poslal svojemu očetu Jakobu v Kanado. Imela sta navado, da sta si pošiljala slike in na njih podrobne opise življenja tako doma, kot v Kanadi.
1954 Cerknica – Dobri vojak Švejk
Leta 1954 so zagnani mladi domačini, ki jih je družila želja po druženju in igralstvu, uprizorili igro Dobri vojak Švejk. Amaterski igralci so igro naštudirali in nato odigrali v kulturnem domu Cerknica. Učil in vodil jih je učitelj Jože Verbec, ki je tudi organiziral izposojo kostumov iz gledališča v Ljubljani. Vsak igralec je moral sam plačati odškodnino za svoj kostum. Vsi sestanki, razna udarniška dela in seveda vaje, vse so počeli iz čistega veselja, zato se tudi ni nihče pritoževal. Igrali so zelo doživeto. Igralka se spominja, da je v neki drugi igri igrala gospo ministrico. Med igranjem je tako doživeto uprizorila smrt matere, da je prestrašila svoje soigralce in seveda gledalce.
1949 Krnica – Smučarji v Krnici
Na sliki so smučarji iz Postojne v Krnici. Desni je oče mojega nezakonskega moža, a ga ne smem imenovati, ker me bo tožil. Oblečeni so v to, kar je vsak imel doma. Nobenih smučarskih oblačil in opreme najboljših znamk. So pa fletni. Aprila tega leta je tu potekala meddruštvena tekma v veleslalomu. V časniku žal ne piše, katera društva so to bila. Lahko tudi športna. April – pa koliko je še snega!
Fotograf Franc Truden – Hlepinov se je nekega dne s svojo opremo postavil na polje med Podcerkvijo in Nadleskom, že precej blizu Brega, in mimo zorane njive v objektiv zajel svojo novo postavljeno hišo in skedenj, v ozadju pa Rinkofen, Lopate, Mandrge in podcerkevske hiše na njih, še bolj zadaj pa neporaščeno Ulako in na levi v daljavi komaj vidno Križno goro. Prelep pogled na kraje mojega otroštva, fotografu pa najbrž tudi svetel trenutek, ko je lahko posnel novi dom, ki je trudoma nadomestil požgano domačijo visoko na hribu.
Po Lopatah ali čez Mandrge smo hodili v šolo, po njivah smo se ob starših učili poljedelskih veščin, po hišah vasovali ali prenašali pošte, se igrali po dvoriščih in skednjih … Čisto levo se vidi celo skedenj Jurjevčeve domačije, kjer smo živeli. Tu in tam se mi je o teh časih že kaj zapisalo, Križne gore, ki tu kraljuje nad vsem obzorjem, čeprav od daleč, pa sem se nekoč v devetdesetih lotila malo bolj sistematično.
1923 Rakek – Kurnik za postajenačelnika
Leta 1923 so se na železniški direkciji odločili, da potrebuje postajenačelnik tudi kurnik. Sprašujem se, če so kurnike zgradili na vseh železniških postajah. Tudi za Rakek se nihče ne spomni, da so ga. Načrt so pa naredili. Je bilo fajn imeti frišna jajčka vsak dan. Nič ne rečem. Kdo mu jih je pa futral? Najbrž žena, če jo je imel. Če ne, pa sam.
Cerknica 1978/79 – 8. b razred
Razredničarka Fani Gole v šolskem letu 1978/79 vsa ponosna sedi ob svojem 8.b razredu. To je zadnja slika generacije, ki jo je spremljala štiri leta. Vsi veseli zaključujejo osnovno šolo. Samo spomini še ostajajo. Tako je ostal v spominu dogodek ob kontrolni nalogi in prepisovanju. V razredu je bilo pridno dekle, od nje se je vedno plonkalo, če se je le dalo. Pa se je zgodilo, da sta pri eni kontrolni nalogi sošolca A in B (gremo tokrat brez imen) veselo plonkala, oziroma prepisovala. Ko so dobili popravljene naloge nazaj, pa je zgledalo takole. Pri osebi A je pisalo: “Prepisoval od osebe B !” Pri osebi B je pisalo: “Prepisoval od osebe A !” Ha, ha … učitelj je samo ugotovil, da sta plonkala, ne pa tudi dejansko od koga. Resnica pa je bila, da sta oba zelo dobro prepisala od pridne sošolke.
1961 Vrsar – Prvič z avtom na morje
Takole otovorjeni smo se prvič na dopust podali z avtomobilom. V fičota smo se strpali trije odrasli in trije otroci. Ne spomnim se, da je bilo kaj neudobno. Verjetno je bilo že samo potovanje na morje dovolj razburljivo, da nismo opazili, da smo nagneteni in da nam je vroče.
1915/1919 – Avstro-ogrsko grbovje
Iz albuma Jerneja Malovrha sem si izbrala slike grbov, ker so tako lepe. Komplicirane za razumevanje pa bolj kot kvantna fizika. Vsaka sličica pomeni nekaj konkretnega. Vsaka čast heraldiku, ki to razume. Pa ne le razume, temveč zna razložiti še tistim, ki nič ne razumemo.
1910 Trst – Gospodična, zuajzel in zgodba
Bojim se očitka, da se v mojih prispevkih prevečkrat znajdejo skupaj stvari, ki med seboj na prvi pogled nimajo nobene zveze … Ob predpostavki, da je v vesolju vse povezano z vsem, prosim oproščenja!
Lepa slika, ki jo je napravil mojster Giuseppe Wultz v Trstu, je ena od najstarejših, ki so se znašle med neobjavljenimi še tam ob začetku delovanja te spletne strani, njena lastnica pa je Iva Ravšelj. Kdo je gospodična na njej, ni nikjer nič napisano ali povedano. Nastanek fotografije po laični oceni sodi nekam na začetek 20. stoletja, recimo v leto 1910 ali pa je še starejša.
Kaj je dekle s slike delalo v Trstu ali tam nekje in kako je fotografija prišla na Notranjsko, tudi lahko le ugibamo. Je bila naše gore list, a zaposlena v Trstu? Je imela sorodnike tukaj in jim je podarila sliko za spomin? Se je poročila v Trst ali iz Trsta k nam? Nič ne vemo.
Vidimo pa, da je bila lepa, mlada in okusno oblečena.
1974/75 Iga vas – 2. razred
Na ta lep junijski dan se je učiteljica Jožica Jerič zadnjič slikala z učenci Podružnične osnovne šole Iga vas. Tu je poučevala sedem let, ona pravi, sedem čudovitih let. Na tem mestu, ob cesti proti Kozariščam nasproti Kmetijske zadruge, je bilo posnetih veliko šolskih spominskih fotografij. Fotograf Jože Žnidaršič ga je izbral. Košnja je bila že v polnem teku in za učenci se bohotita dve lepi ostrnici – simbola Loške doline. V ozadju stoji kot patronat stoletna šola z dvema košatima kostanjema v ospredju, na levi strani pa se v ozadju dviga Križna gora. S temi učenci je Jeričeva Jožica začela pouk zadnje leto in ga končala, štiri mesece vmes pa jo je nadomeščala učiteljica Pavla Lavrič, ker je bila ona na porodniškem dopustu.
Stare slike 