1952-54 Babno Polje – Perice
Med slikami, ki izhajajo iz zbirke Župnišča Stari trg, je tudi ta, ki prikazuje babnopoljske perice. Avtor ni znan, domnevam, da bi bil lahko Alojz Tomec ali pa mogoče brat ene od peric, učitelj Jakob Konc – ali kdorkoli.
Spodnjih Logarčkovih hiša na levi strani slike je bila po letu 1954 nacionalizirana in odstranjena. Nasproti nje stoji podprt drog, kakršni so bili in so ponekod še za električno napeljavo, ki je na Babno Polje prišla leta 1952. Slika je torej posneta med leti 1952 in 1954.
Na hrbtni strani ima zapis: “Konc Jožefa. Bivša kapelica v Babnem Polju”. V drugem rokopisu s svinčnikom piše: “Pepca Avguštinova. Po vojni podrli kapelico. Sp. studenček.” Jožefa Konc – Pepca je perica na desni, ki se je preživljala s šivanjem. Leva perica je Avguštinova, Pepcina mati, na sredini pa se nad škaf sklanja vdova, ki je stanovala v šoli in skrbela za red in snago, zato so ji kar po domače rekli Šularca, pravo ime pa se je pozabilo.
Cerknica 1963/64 – 6. a razred
Zadaj za osnovno šolo na Veliki gasi se je namestil 6. a razred. Pred vrtno ograjo, kjer je bil narejen že marsikateri posnetek učencev, so postavili stare šolske klopi, spredaj nekaj stolov in scena je bila nared. Prav tu sta se slikala tudi vzporedna razreda, paralelki 6. b in 6. c.
Sošolec Živko sicer pravi, da je bil razred slikan v prvi polovici leta, saj je drugo polletje že hodil v šolo v Kopru.
1943 Mašun – Miting po prisegi Rabske brigade
1920 Dolenje Poljane – Prastric z materjo in ženo
Stari trg 1963/64 – 1. razred
Prva fotografija z učenci v dolgi, uspešni karieri, takrat še Marije Žnidaršič, je nastala med cesto Stari trg – Lož in potočkom Brežičkom pod veliko lipo, ki hrani v svoji krošnji veliko nepovedanih zgodb. Zadaj jih objema njihov drugi dom – takrat še stara ljudska šola. Da so se razumeli in dobro počutili v razredni skupnosti, pričajo zadovoljni, nasmejani obrazi in se ne zavedajo, kaj vse jih v življenju še čaka.
1955 Babno Polje – Punčka
Ne vem zakaj sem si vtepla v glavo, da je na sliki Marica, prva hči Šemetove Mime, ki se je leta 1942 noseča zatekla na svoj stari dom na Velikem Vrhu, potem ko so ji Italijani moža s polovico babnopoljskih moških vred odgnali na Rab, druge pa pobili in požgali vas. Na Velikem vrhu je rodila hčer Marico in tam ostala z njo do moževe vrnitve z Raba jeseni 1943.
Punčka na sliki še nima dve leti in je roža med rožami: v oblekici s cvetličnim vzorcem, šopkom dišečih šmarnic v ročicah in cvetočo jablano za ozadje, sedi pa na kupu bukovih hlodov. Toda na sliki ni Marica, pač pa njena enajst let mlajša sestra Olga, ki se je rodila v vendarle malo prijaznejše razmere na svetu, če drugega ne, jo je pridno varovala prav starejša Marica. Bila je očetova ljubljenka in on ji je tudi izbral ime. Ugibati smemo, da je sliko leta 1955, malo preden je umrl, morda posnel njen po pol stric Stane, najverjetneje na Babnem Polju blizu Ivanove hiše, vendar o tem ni čisto nobenega dokaza, nasprotno …
1942 Notranjska – Ivan Turšič – Iztok II.
Slika Ivana Turšiča je iz knjige Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941 -1945) avtorice Žive Kraigher, stran 96, hrani pa jo Pokrajinski muzej Nova Gorica.
Moj nezakonski mož vedno pravi, da premalo pišemo o Ivanu Turšiču.
– Saj sem že napisala obširen prispevek.
– Tisto ni nič. Več si zasluži.
In jaz kot ubogljiva, čeprav nezakonska žena, ubogam.
Cajnarje 1959/60 – Učenci 1. do 3. razreda
Pisalo se je šolsko leto 1959/60 in pred nami so učenci od 1. do 3. razreda osnovne šole Cajnarje. Razredničarka Lojzka Vidrih je prihajala iz Cerknice. Vseh trinajst učencev je ob njej uživalo, saj so prisrčni in nasmejani. Na sliki so kar trije otroci iz družine Štritof. Ob starejšem bratu sta še mlajši sestrici. Enake obleke, enake frizure, simpatičen nasmeh in zvedavost v očeh. Ena v prvem razredu, naslednja v drugem in fantič že v tretjem.
1942 Rakek – Zapisnik
Italijansko topništvo je na velikonočni četrtek, 10. aprila 1941, med 1. in 3. uro obstreljevalo Rakek. Jugoslovansko vojaštvo je razrušilo oba železniška mostova in se umaknilo na položaje. Zvečer so padle zadnje tri granate, ena na šolski vrt in ena na drvarnico. Tisto noč so se čez Bloke umaknili tudi graničarji, ki so na meji pri Rakeku zadrževali prodor italijanske vojske. Ta je prihajala sem od Škocjana. Naslednji dan, na velikonočni petek, so ljudje zvedeli za konec vojne z Jugoslavijo, Slovenija je bila razkosana. Italijani so pričeli zasedati Rakek. Poleg ostalega vojaštva se je na Rakeku nastanila še železniška enota. Po pripovedovanjih naj bi bilo tedaj na Rakeku in v njegovi okolici najmanj 700 oboroženih vojakov. Naselili so se v sokolskem domu (kjer je danes trgovina z avtomobili Urbas), v bivši opekarni, v poslopju bivše carinarnice (bivše poslopje sodišča, poleg nekdanje trgovine Tuš), kjer so imeli v kleteh zapore. Poveljstvo je bilo nastanjeno v poslopjih okrog železniške postaje, oficirji so zasedli hotelske in gostilniške sobe, ostali pa so bili nastanjeni drugod.




