1920 Dolenje Poljane – Prastric z materjo in ženo
Ko sem v zalogi neobjavljenih fotografij iskala kaj, kar bi bilo povezano z začetki Kovinoplastike, me je pritegnil znan rokopis na hrbtni strani neznane slike: “To je Okolišev iz Poljan, Janez in žena in mati in Fant (ali Franc ? …).” je pisalo. Zapis je naredila tresoča roka naše tete Reze.
Na sliki so borci Šercerjeve in Rabske brigade na volitvah za zbor odposlancev slovenskega naroda 23. septembra 1943 na Mašunu. Obe sliki, tudi spodnjo, je napravil Jože Petek, hrani pa ju Muzej novejše zgodovine.
Stari trg 1963/64 – 1. razred
Prva fotografija z učenci v dolgi, uspešni karieri, takrat še Marije Žnidaršič, je nastala med cesto Stari trg – Lož in potočkom Brežičkom pod veliko lipo, ki hrani v svoji krošnji veliko nepovedanih zgodb. Zadaj jih objema njihov drugi dom – takrat še stara ljudska šola. Da so se razumeli in dobro počutili v razredni skupnosti, pričajo zadovoljni, nasmejani obrazi in se ne zavedajo, kaj vse jih v življenju še čaka.
1955 Babno Polje – Punčka
Ne vem zakaj sem si vtepla v glavo, da je na sliki Marica, prva hči Šemetove Mime, ki se je leta 1942 noseča zatekla na svoj stari dom na Velikem Vrhu, potem ko so ji Italijani moža s polovico babnopoljskih moških vred odgnali na Rab, druge pa pobili in požgali vas. Na Velikem vrhu je rodila hčer Marico in tam ostala z njo do moževe vrnitve z Raba jeseni 1943.
Punčka na sliki še nima dve leti in je roža med rožami: v oblekici s cvetličnim vzorcem, šopkom dišečih šmarnic v ročicah in cvetočo jablano za ozadje, sedi pa na kupu bukovih hlodov. Toda na sliki ni Marica, pač pa njena enajst let mlajša sestra Olga, ki se je rodila v vendarle malo prijaznejše razmere na svetu, če drugega ne, jo je pridno varovala prav starejša Marica. Bila je očetova ljubljenka in on ji je tudi izbral ime. Ugibati smemo, da je sliko leta 1955, malo preden je umrl, morda posnel njen po pol stric Stane, najverjetneje na Babnem Polju blizu Ivanove hiše, vendar o tem ni čisto nobenega dokaza, nasprotno …
1942 Notranjska – Ivan Turšič – Iztok II.
Slika Ivana Turšiča je iz knjige Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941 -1945) avtorice Žive Kraigher, stran 96, hrani pa jo Pokrajinski muzej Nova Gorica.
Moj nezakonski mož vedno pravi, da premalo pišemo o Ivanu Turšiču.
– Saj sem že napisala obširen prispevek.
– Tisto ni nič. Več si zasluži.
In jaz kot ubogljiva, čeprav nezakonska žena, ubogam.
Cajnarje 1959/60 – Učenci 1. do 3. razreda
Pisalo se je šolsko leto 1959/60 in pred nami so učenci od 1. do 3. razreda osnovne šole Cajnarje. Razredničarka Lojzka Vidrih je prihajala iz Cerknice. Vseh trinajst učencev je ob njej uživalo, saj so prisrčni in nasmejani. Na sliki so kar trije otroci iz družine Štritof. Ob starejšem bratu sta še mlajši sestrici. Enake obleke, enake frizure, simpatičen nasmeh in zvedavost v očeh. Ena v prvem razredu, naslednja v drugem in fantič že v tretjem.
1942 Rakek – Zapisnik
Italijansko topništvo je na velikonočni četrtek, 10. aprila 1941, med 1. in 3. uro obstreljevalo Rakek. Jugoslovansko vojaštvo je razrušilo oba železniška mostova in se umaknilo na položaje. Zvečer so padle zadnje tri granate, ena na šolski vrt in ena na drvarnico. Tisto noč so se čez Bloke umaknili tudi graničarji, ki so na meji pri Rakeku zadrževali prodor italijanske vojske. Ta je prihajala sem od Škocjana. Naslednji dan, na velikonočni petek, so ljudje zvedeli za konec vojne z Jugoslavijo, Slovenija je bila razkosana. Italijani so pričeli zasedati Rakek. Poleg ostalega vojaštva se je na Rakeku nastanila še železniška enota. Po pripovedovanjih naj bi bilo tedaj na Rakeku in v njegovi okolici najmanj 700 oboroženih vojakov. Naselili so se v sokolskem domu (kjer je danes trgovina z avtomobili Urbas), v bivši opekarni, v poslopju bivše carinarnice (bivše poslopje sodišča, poleg nekdanje trgovine Tuš), kjer so imeli v kleteh zapore. Poveljstvo je bilo nastanjeno v poslopjih okrog železniške postaje, oficirji so zasedli hotelske in gostilniške sobe, ostali pa so bili nastanjeni drugod.
1967 Cleveland – Pismo tete Mary
Doma je bila krščena za Marijo, klicali so jo Mica, ko je bila še majhna pa mogoče Micka ali Mici. Ko je prišla v Ameriko, je postala Mary – kakor mnoge Slovenke in tudi druge priseljenke z imenom Marija. Spremenila se je izgovorjava imen in priimkov tudi vseh drugih, izginile so strešice iz zapisov in še kaj – vse se je amerikaniziralo …
Najprej sem samo bežno pogledala fotografijo iz zaloge neobjavljenih, ki ni ustrezala mojim načrtom za pisanje. Še ena poroka pač – a oko se je ustavilo na muzikantu: na koga me spominja, kje sem videla tako harmoniko? Jasno, Ivan Šega, prvi mož moje tete, padli oče sestrične, ki hrani njegovo harmoniko. Pa če se motim? Sestrična je ob pogledu na sliko pritrdila: njen oče je. S harmoniko v rokah čepi pred ohcetnimi.
1941 Rakek – Visoki obiski med našimi kmeti*
Fotografija železniške postaje na Rakeku je verjetno nastala 13. julija 1941, tik pred prihodom Graziolija na Rakek. Senc ni videti, torej je bilo oblačno v več pomenih besede. Postaja je slavnostno okrašena. Zbrani so vojaki in civilno prebivalstvo. Napis Rex in Dux se bohotita na nadstrešku. Slednji se ponovi še na travni gredici. Na eni od njih je fasces, fašistični simbol. Kaj je v gredici poleg, žal ne uspem ugotoviti.
Stare slike 