Cerknica 1981/82 – Valeta ogromne generacije
Pred nami je slika z valete zelo številčne generacije, saj jih je bilo dovolj kar za štiri razrede. Šolo je zaključilo devetindevetdeset učencev. Vendar pa jih na skupinski sliki, kljub velikemu številu, še vedno dvajset manjka. Ob telovadnici se je takole na hitro zbralo “samo” devetinsedemdeset učencev. Zakaj? Verjetno ni bilo točne informacije in so že odšli domov. Ko je bil uradni del popoldanske valete zaključen, sta sledila glasba in ples. Ker so se nekateri tega hitro naveličali, so odprli okna v spodnjem razredu in enostavno ušli ven. Enako kot so nekateri prakticirali že med šolskim letom. Šli so malo po Cerknici in nato domov. Če je konec, je pač konec in tudi kazni niso več aktualne.
1929 Slovenija – Velikonočni običaji
Štiriindvajsetega marca 1929 je Ilustrirani Slovenec v sliki in besedi dvostransko predstavil velikonočne običaje na Slovenskem.
1972 Velike Bloke – Gasilci gredo na praznovanje
Prostovoljno gasilstvo ima na Slovenskem že 150-letno tradicijo. Ljudje se združujejo v gasilska društva, da bi učinkoviteje preprečevali in gasili požare in pomagali pri drugih nesrečah. V teh društvih so ljudje našli socialno oporo in solidarnost ter nesebično pomoč v nesreči. Kot piše na portalu slovenskih prostovoljnih gasilcev so prav gasilska društva tista, ki v veliki meri povezujejo prebivalce pri varstvu pred požari in drugimi nesrečami.
Danes je slovensko gasilstvo sodobna humanitarna, nepolitična organizacija, z visokim ugledom med prebivalstvom.
1927 Veliki Vrh – Angela, Šemetova stara mati
Ženska na stolu pred latami kozolca, ki je – najbrž neke nedelje – prekrižala roki na svilenem temnem krilu, je Angela Hribar iz Benet, poročena Miklavčič – mati Ivana in Staneta ter mačeha Franceta, Mime, Ivanke in Jožeta. Ni znano, kdaj in kje je slika nastala, prav tako ne, kdo jo je napravil. Prizorišče, njena obleka in starost so podobni, a ne enaki, kot na družinski fotografiji iz prispevka 1939 Veliki Vrh – Šemetovi.
Oblečena je nedeljsko, v temno obleko iz blaga, ki bi lahko bil svilen rips ali nekaj podobnega, na nogah pa ima vrh svetlih nogavic močne nizke čevlje, ki se lepo svetijo. Za delavnik je sicer rada nosila svetlejša oblačila v rjavkastih tonih – dolgo krilo, predpasnik, ruto, štriekanco..Tako kot njena hiša in vsa domačija je bila tudi sama vedno snažna in urejena …
1942 Ljubljana – Krajevna imena
Pred neko ljubljansko trafiko stojijo kažipoti za Novo mesto (pozabili poitalijančiti ali pa niso še), Cocevie (Kočevje), Codelievo (Kodeljevo) in Moste. Da sta bila med poglavitnimi cilji italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini italijanizacija in fašizacija Slovencev, ni nobenega dvoma. V nasprotju z Nemci v severni Sloveniji so nameravali Italijani narediti po daljši in manj kruti poti. V ta namen so uvedli dvojezičnost v javni upravi in javnem življenju. Pospešeno so uvajali učenje italijanščine v šolah in prav tako rimski pozdrav. Ciljna publika je bila mladina.
1930 Rakek – Citre moje mame
Slovarček:
- tablatura: notna podlaga
- simpl: enostavno, preprosto
Viri:
- Wikipedija
Kraj: Rakek
Datum: okoli 1930
Foto: Miloš Toni
Zbirka: Miro Juvančič
Fotografirano: 31. 3. 2022
Oblika: fotozgodba
1984 Velike Bloke – Bilten Bloški partizan 3
Klikni za PDF
Po vdoru sil varšavskega pakta, pod vodstvom Sovjetske zveze, v Češkoslovaško avgusta 1968, je takratno jugoslovansko vodstvo sprejelo doktrino splošne ljudske obrambe in s tem sklenilo ustanoviti enote Teritorialne obrambe (TO) republik in pokrajin. TO Slovenije je bila ustanovljena 20. 11. 1968. Republiško vodstvo je bilo njen neposredni poveljnik. Po izkušnjah iz II. svetovne vojne je bila TO organizirana v obliki odredov in brigad in je bila pomožna udarna sila JLA za obrambo prostora. Jezik poveljevanja je bil slovenski, pripadniki smo se čutili kot slovenski vojaki, enako so nas sprejemali prebivalci. Za materialno osnovo TO je morala skrbeti Republika Slovenija in lokalne skupnosti. V takratni naši občini je bil zato ustanovljen Občinski štab TO Cerknica.
Cerknica 1972/73 – 2. b razred
Lojzka Žnidaršič je bila naša razredničarka v šolskem letu 1972/73, ko smo obiskovali 2.b razred. Prvi z leve v tretji vrsti je deček, katerega imena se žal trenutno ne spomnimo, ker je bil z nami le kratek čas. Bil pa je bil lušten, temen …
Spomini na šolska leta. Bili smo kar povezani, radi smo si pomagali med seboj. V razredu smo imeli Vlasto Bajc, že takrat je bila bolna, počasi pisala, težko hodila, telovaditi ni mogla … Vendar nikoli, res nikoli se ne spomnim, da bi jo kdo zato podcenjeval ali da ji ne bi hotel pomagati. Pisali in risali smo ji, ji nosili torbico, počasi hodili zaradi nje na izletih … Ne vem, če je otrokom danes še privzgojena ta empatija.
1964 Jugoslavija – Winnetou
Na sliki je Pierre Brice v svoji najslavnejši vlogi Winnetouja v istoimenskem filmu. Jezdi na žrebcu Ilčijo, kar v jeziku Navajo Indijancev pomeni veter. Scena je iz filma z naslovom Med jastrebi. Lep konj je. Tudi na Winnetouja nimam pripomb. Sem pa nekoč, ko smo se vozili v gimnazijo v Postojno, na vlaku videla pravega Indijanca. Winnetou mu ni bil nič podoben oziroma originalni Indijanec ne njemu.
1926 Veliki Vrh – Muhova teta
Ko je gospodarju Šemetovemu Jožefu z Velikega Vrha tam okoli leta 1926 umrla žena Gizela, uradno Elizabeta, je na pomoč priskočila soseda Muhova teta, da je poskrbela za otroke: iz Gizelinega prvega zakona z Jožefovim bratom Matijo je ostal France, z Jožefom pa je imela Marijo ali Mimo, Ivanko in Jožeta. Ni čisto gotovo, da je na sliki Muhova teta, kajti že dolgo je ni več med živimi, pozabilo se je tudi njeno ime, ostalo pa je nekaj žlahtnih spominov.
Stare slike 