Cerknica 1978/79 – 5. d razred
V šolskem letu 1978/79 smo se učenci 5.d razreda in naš razrednik Vinko Toni postavili pred fotografa v zavetju šole in telovadnice. Ob prihodu vozačev, oziroma sošolcev iz podružnične šole Begunje in seveda domačih treh razredov, so lahko na šoli sestavili kar štiri, za poučevanje primerno velike razrede. Ja, naša generacija je bila res zelo številčna, saj je štela čez sto učencev. Že velikokrat je bil omenjen vzvišen odnos domačinov do vozačev. Naš razrednik je znal s pravilnim in rahlo humornim pristopom ta odnos spraviti na normalo. Bil je človek, ki je gojil enak odnos do vseh učencev. Domačini smo se z njegovo pomočjo odprli in kar dobro navezali prijateljske stike z vozači. S tem smo nekateri kršili nenapisano pravilo o nedostopnosti do vozačev.
1923 Rakek – Razvitje praporja Orjune
V nedeljo, 8. septembra 1923, so rakovški orjunaši razvili svoj prapor. Slika je nastala na prostoru med železniško postajo in današnjim parkom Zvezda. Že zgodaj je na Rakek prispelo večje število članov vseh nacionalističnih organizacij iz Slovenije. Na postaji so jih pozdravili orjunaši in domače prebivalstvo. Slišali so se streli dobrodošlice. Goste je pozdravil Miha Čop, slovenski alpinist in preporodovec, ki je kot carinik služboval na Rakeku in kasneje v Tržiču. Ob 13. uri se je slovesnost začela. Prapor je razvilo šest belo oblečenih deklic. Blagoslovil ga je prota Dimitrije Janković iz Ljubljane. Prapor je bil poseben. Poleg predpisane oblike in napisov je imel še mrtvaško glavo. Po govorih je nacionalistična mladina formirala povorko in korakala po Rakeku vse do italijanske meje. V njej je bilo 800 orjunašev in šest praporov. Popoldan je bila na Uncu zabava. Igrala je železničarska godba iz Maribora.
1908 Višnja Gora – Družina Angele Krištof
Na sliki je moja mama Angelca pri starosti dveh let.
Na zadnji strani fotografije je dopisano Angelca in Krištof Juvančič
1925 Gorenje Jezero – Bobrovec z jezerske šole
Sedanji lastnik stavbe nekdanje šole na Gornjem Jezeru hrani strešno opeko, bobrovec, na kateri je vžgan napis: “1400 K, F. J., Vrhnika, 24. 8. 1925”. Bobrovec je bil resnično na strehi, o čemer priča od vremena spremenjena površina tam, kjer so se strešniki prekrivali oziroma bili izpostavljeni. V opekarni na Vrhniki, katere lastnik bi bil nekdo z začetnicama F. K., so za jezersko šolo izdelali 1400 kosov strešne kritine. Ali pa je bil F. K. tisti, ki je strešnike izdeloval, lastnik pa nekdo drugi? Marsikdo je doslej menil, da je bila šola pokrita s strešniki iz Urhove cajgunce v Podcerkvi, a vse kaže, da ni bilo tako. Od vse nekdanje kritine na jezerski šoli je do danes ostal ta edini strešnik s spominskim napisom.
1946 Unec – Poročilo o izvedenih mitingih
Kmalu bo dve leti, kar se srečujemo s Covidom 19, trenutno že z različico omikron, ki naj bi bila manj nevarna, tako, da lahko le upamo, da se bomo kot družba spomladi ali pa vsaj poleti le odprli in svobodno zadihali.
14. januarja 2022, ko to pišem beremo v poročilu Vlade: V četrtek je bilo ob 13.681 opravljenih PCR-testih, potrjenih 6918 okužb. Delež pozitivnih izvidov je znašal 50,6 odstotka.
Po vsej državi se nadaljuje akcija Cepilni dnevi.
Pusto je vse skupaj, javnih prireditev ni, tudi druženj ne, ko koga srečaš z masko na obrazu, ga komaj prepoznaš, ali pa še to ne.
Pravo nasprotje pa je bilo na Uncu pred tri četrt stoletja, to je bil čas mitingov, kulturnih prireditev, proslav, ki so se kar vrstile. To je pomagalo dvigati moralo ljudem ob vsesplošnem pomanjkanju ob koncu vojne.
1905 Rakek – Domiceljeva trgovina
Kaj napisati o trgovini, o kateri smo zapisali že veliko. Vsega še ne. Verjetno se bo še nekoč, ko ne bo nobene slike na zalogi, od nekod prikotalil kakšen nov podatek. Razglednica predstavlja Domiceljevo trgovino na Rakeku.
Popravek
“Kača me je zapeljala,” je nedolžno rekla Eva, ko je pojedla jabolko s prepovedanega drevesa in jo je pri tem zalotil troedini Bog. Mene so zapeljale vreče, voz in koreta, da sem na sliki uzrla Domiceljevo trgovino, čeprav ni. Razglednica predstavlja Gostilno Hladnik, katere stavba še stoji nasproti nekdanje Restavracije Jelka na Rakeku. Lastnica je bila Helena Hladnik. Kdaj je pričela delovati, ni znano. Poslovanje je zaključila leta 1947. Bila je ena izmed furmanskih gostiln. Le-ti so se tu ustavljali na svoji poti domov v Cerknico in dalje. Na Rakek so na železniško postajo, Tvrdko Kovač in še dlje naprej vozili les. Pred gostilno so bili živinske licitacije konjev, ki so jih zasegli tihotapcem, v njej pa občni zbori društev in tudi Zveze lesnih delavcev na Rakeku. Pred drugo svetovno vojno je bilo tu glavno postajališče avtobusa avtopodjetja Jugopromet, ki je vozil na relaciji Ljubljana – Rakek in nazaj dvakrat na dan.
Zaradi napake se posipam s pepelom. Glede na to, da smo sredi kurilne sezone, ga imam veliko. Ne morem obljubiti, da se ne bo ponovilo. Stara sem že in kdor dela, greši.
1900-1930 Loška dolina – Poročne obleke
Saj ne da se na zgodovino poročnih oblek kaj spoznam, sploh ne – prej gre za to, kaj me teh pet slik lahko nauči. Poročne obleke so bile od nekdaj tako zelo lepe in privlačne – najlepše v življenju posameznika – in pogosto, vsaj v skromnejših časih, so bile kot praznične obleke uporabne do smrti, ko so z lastnikom končale na parah, zlasti moške.
Ni rečeno, da so vse te poročne obleke iz Loške doline, sem sem jih umestila samo zato, ker izvirajo iz zapuščine Ivanke Janežič iz Vrhnike. Vsaj ena ali dve bi prej sodili v bogato meščansko okolje kot na deželo, a nič ni zanesljivega, saj podatkov o ljudeh na fotografijah ni in po imenih poznamo le en par.
Cerknica 1975/76 – 2. b razred
V šolskem letu 1975/76 smo v 2. b razred zakorakali pod okriljem razredničarke Lojzke Žnidaršič. Iz slike zrejo zvedavi, nasmejani in izredno simpatični obrazi učencev, ki jim hudomušno nagaja pomladni vetrič. Med učenci takoj opazimo dečka, ki nikakor ni zdržal pri miru, ampak je izvajal ročne vragolije. S tem je zabaval sošolce. To je bil Toni, ki je bil zelo rad v središču pozornosti. Tukaj, v drugem razredu, je to še delovalo kot otroško, navihano, celo prijetno. Žal se je nemirnost z leti samo še stopnjevala. In za piko na i so to njegovo razposajenost znali nekateri sošolci tudi izkoriščati, ga šuntati in se na koncu lepo umakniti. Povsod je bil, kjer se je kaj dogajalo. Velikokrat pobudnik in glavni izvajalec neumnosti. Največkrat je tudi za vse nosil krivdo, pa če je bilo to res ali ne. Bil je pač dežurni krivec razreda.
1935 Fara – Tamburaški zbor
O potrebi po enotnosti pri nas na Slovenskem danes razpredajo politiki, zgodovinarji, pisatelji pa tudi drugi bolj ali manj nepoučeni. Skoraj vsak, ki ima pet minut časa, bi se reklo. Vsi poznajo tudi krivce za to neslogo. To so vedno oni drugi, ki ne mislijo tako kot mi ali kar naravnost, tako kot jaz. Tega stanja enotnosti ni bilo pravzaprav nikoli ali pa je bilo le za kratko obdobje, kar le potrjuje pravilo. Vedno je več mišljenj, dve strani medalje in vsaka stran si prizadeva v svojo stajo spraviti čim več ovčic. To se lahko napravi na različne načine, visoki cilj včasih posvečuje vsako sredstvo.
1933 Rakek – Napredovanje Josipine Kobal
Na sliki je dokument o napredovanju rakovške učiteljice na narodni šoli Josipine Kobal. Zapisano je:
»Njegovo veličanstvo Aleksandar I, po milosti božjoj i volji naroda kralj Jugoslavije, na predlog gospodina ministra prosvete blagovoleo je ukazom svojim od današnjeg unaprediti u VI. položajni razred Kobal T. Josipinu učiteljicu u Rakeku, sr. Logateckog, banovine Dravske, dosadašnju činovnicu VII. položajne grupe. U Beogradu, 9. marta 1933 god.. On. br. 18121, Po naredbi ministra prosvete, načelnik Miladin Ševarlić.«
(Njegovo veličanstvo Aleksander I., po božji milosti in volji ljudstva kralj Jugoslavije, na predlog gospoda ministra za šolstvo je blagovolil s svojim ukazom razporediti v VI. položajno skupino Kobal T. Josipino, učiteljico na Rakeku, okraj Logatec, Dravska banovina, do sedaj uvrščeno v VII. položajno skupino. V Beogradu, 9. marca 1933. On. št. 18121, Po odredbi ministra za šolstvo, načelnik Miladin Ševarlić.)
Stare slike 