1940 Rakek – Kjerkoli dobri veter veje …
Za to razglednico mi je neki amaterski zgodovinar dejal, da je iz leta 1905. To ne drži. Sokolski dom, ki so ga pričeli graditi leta 1905, je res dokončan. Na mali sliki levo je Steržajeva, po domače Povletova hiša, pred katero stoji korito za napajanje živine. V sredini je cerkev Srca Jezusovega, ki je bila blagoslovljena leta 1938, kar pomeni, da razglednica ni iz leta 1905. Desno je hiša, v kateri sta živela dva brata z materjo. Hišo so podrli leta 2000, ko so prenavljali in širili Postojnsko cesto. Ker je okolica cerkve že lepo urejena, sklepam, da je razglednica nastala leta 1940 ali kasneje. Prej pa skoraj ne.
Cerknica 1974/75 – 1. b razred
Razredničarka 1.b razreda je bila Marija Hlebec, ki je imela med učenci tudi svojo hčerko Radko. Kar petina otrok je bila iz Dolenje vasi. V šolo so pešačili, ko so bili malo večji, pa odvisno od vremenskih razmer, tudi kolesarili. Človek bi mislil, da so hodili vsaj skupaj. Ampak ne. Mogoče dve najboljši prijateljici še, ostali pa vsak po svoje. Pa saj ni moglo biti drugače, če pa se je Dolenja vas že od nekdaj delila na dva konca. Starejši, doljni konec vasi in novejši, zgornji konec vasi, oziroma dolenjski grad proti karlovškemu gradu. V starejšem delu so se bolj razumeli in si med seboj pomagali, v novejšem pa je že bil vsak bolj zase. In prav zaradi te razdeljenosti so tudi otroci capljali v šolo, kakor je pač naneslo.
1930 Velike Bloke – Trije Malizjevi
Družina Matije in Ivane Škrabec – Malizjevi iz Velikih Blok je bila ena od številnih, ki so se še pred 1. svetovno vojno ali kmalu po njej vrnili iz obljubljene dežele Amerike. Gregorjevi, Joškotovi, Lenčkovi, Korenovi, Ulčarjevi … vsi ti in še nekateri so na lastni koži občutili Ameriko, kjer naj bi se cedila med in mleko in naj bi dolarji kar sami padali v žepe. Resnica je bila mnogo trša. S pridnim delom, iznajdljivostjo in varčevanjem so po povratku preko velike luže mnogi res rešili zadolžena posestva, dokupili zemljo, nekateri celo odprli trgovino ali gostilno. Vsem se ni izšlo po sreči. Veliko jih je ostalo za vedno v Ameriki in so danes njihovi potomci del te nove domovine in le malo jih še vzdržuje stike z domovino njihovih prednikov.
1977 Cerknica – Novoletni nastop
Stari trg 1968/69 – 8. a razred
Tudi ti otroci končujejo osnovno šolo. Kmalu bodo zadnjikrat sedli v osnovnošolske klopi in zapeli a ja ja ja ja šola adijo in zanje se bo pričelo novo poglavje v življenju. Tokrat se za fotografiranje niso postavili na športno igrišče, ampak pod okno frizerskega salona Zupanc. Z njimi so se slikali tudi vsi učitelji, ki so jih poučevali v osmem razredu.
V ozadju vidimo šolsko drvarnico, del strehe Jerančetove hiše, šolo in streho trafike. Na desni je vogal rojstne hiše akademskega slikarja Lojzeta Perka.
1958 Predjama – Izlet v Predjamski grad
Leta 1958 smo šli v organizaciji profesorja dr. Franca Habeta na šolsko ekskurzijo – izlet v Predjamski grad. Udeležili smo se ga učenci VI. VII. in VIII. razreda OŠ Rakek. Na sliki učenci pred odhodom z avtobusom izpred železniške postaje Rakek.
Fotografiral je profesor sam. In kako je prišel na fotografijo? S seboj je imel vedno tudi stativ (stojalo) za fotoaparat, ki je imel samosprožilec. Tako ga najdemo na več fotografijah v pozi, kot je na tej fotografiji. V tem letu je bila razredničarka mojega VI. razreda učiteljica Slavka Gornik.
1912 Vrhnika – Srečotov oče
Tako lepe fotografije ta spletna stran preprosto ne more spregledati, če še bolj nič ne vemo o njej …
Prihaja iz zbirke Ivanke Janežič, na njej je avstro ogrski pomorski častnik, kapitan v Boki Kotorski, doma od Janežičevih iz Vrhnike. Se mi samo zdi ali mu je bilo res ime Valentin Janežič in je bil brat mlinarja Jakoba? Čas nastanka slike sem ocenila s pomočjo samih majavih predpostavk in je lahko v resnici precej drugačen.
Slika ima zadaj napis “Srečotov oče”, kar po vsej verjetnosti pomeni, da sta bila ta gospod in lepotica s slike, na kateri piše “Komidarjeva (Srečotova mama) dvojčica”, par, torej mož in žena, Srečo pa seveda njun sin.
1979 Postojna – Gaudeamus igitur
Ob zaključku gimnazije, še pred maturo, smo vsi prejeli takle list. Imenuje se spominska diploma maturantov. Avtor je Luka Kramolc. Na njem je znamenita pesem Gaudeaumus igitur v latinščini in slovenščini z notnim zapisom. Slednje mi ne pomaga preveč, ker pravijo, da nimam posluha. Saj se motijo, ampak prepevati so mi pa vseeno prepovedali. Le na plejbek.
1976 Cajnarje – Bloški pevci na prireditvi
Kot smo pisali, je bil Sindikalni moški pevski zbor Novolit, ustanovljen 1971, takrat edina delujoča kulturna skupina na Blokah. Ko so se fantje z zborovodjem prof. Ribarovićem ujeli in obvladali širši program pesmi, so se pričeli pogosti nastopi. Proslave, otvoritve, vse vrste dogodkov v podjetju, vse to so bile priložnosti za nastope. Kot sindikalni zbor so zapeli tudi pokojnim zaposlenim pa ob pogrebih sorodnikov zaposlenih pa še vsem drugim ob pogrebih, če so se pevci le lahko zbrali. Take nastope je na mestu zborovodje izpeljal pevec France Škrabec. Imel je glasbeno predznanje, dolgo pevsko prakso in intonančno piščalko.
Stare slike 