1942 Planina – Voščilo
Leto 2020 bo moje leto, saj bo v znamenju Marsa in ovna. To sta dve moji znamenji, ki sem ju celo življenje dosledno upravičevala – trmasta in ognjevita.
Letni horoskop mi napoveduje, naj v prihodnjem letu dam svoje življenje na čakanje. Mejduš, da ga bom. Prvega avgusta grem v penzijo. Kaj čš lepšga! Po kitajskem horoskopu bo to leto podgane, kar je prav tako moje znamenje. Je pa prav škoda, da grem v penzijo. Bohved kakšno super kariero bi naredila glede na to, kar zvezde kažejo.
Namesto voščila sem se odločila, da vam za naslednje leto prerokujem. Ena izmed mnogih. Konec prihodnjega leta pa presodite, kdo je bolj zadel.
1962 Stari trg, Nova vas – Drama Nevihta
Med Katerino in Borisom v nekaj brezbesednih srečanjih na promenadi vzplamti prepovedana ljubezen. Katerino grabi neznosna slaba vest, Barbara pa jo prepričuje, naj zgrabi priložnost za srečo. Ko se Katerinin mož za dva tedna odpravi v Moskvo, je Katerinina krepost na preizkušnji …
V prizoru na sliki sta se skrivaj sestala Katerina in Boris, Barbara hči trgovke Kabanove ter njen ljubimec pa ju spremljata in ščitita pred neželjenimi vsiljivci in obrekljivci.
Sedmerica mož v svetlih srajcah, pred seboj imajo liste papirja, ozadje pa je ista stavba kot na neki drugi sliki, kjer so več ali manj tudi isti možje. Človek bi pomislil, da fantje nedeljsko popoldne preživljajo v domači vasi na gostilniškem vrtu … Toda ne, stavba v ozadju je mrka, s križi na oknih in zidana na tuj način, drži se je ograja in možje ali fantje so nekam preveč enako oblečeni, čeprav ima eden celo kravato … So na prvi pogled enake naramnice prvih dveh fantov na desni pripadale enakim uniformam? Tudi srajce brez ovratnikov bi lahko bile istega izvora.
Dan pa je sončen in vreme toplo … Gotovo je bila nedelja ali praznik. Je šlo tudi ujetništvo že bolj proti koncu?
1950 Velike Bloke – Pred Lenčkovo gostilno
20. stoletje se je prelomilo na pol. Svetovni vojni sta bili končani, vsakega sta zaznamovali na svoj način. Pokojni Janez Praprotnik, ravnatelj OŠ v Novi vasi je zapisal: “Življenje se je vračalo v stare kolesnice. Marsikje teh kolesnic ni bilo več. Razdrli so jih plazovi vojne, pretrgali in zasuli so jih njeni hudourniki. Usekane so bile že nove poti, marsikje v živo in počez. Treba pa je bilo živeti in delati.”
In se veseliti. Kozarec vina in šilce žganja pri tem rada pomagata, kot kaže pričujoča slika.
1941 Osredek – Nova maša in podobice
Slika novomašnika g. Antona Strleta je nastala ob domači cerkvi v Osredku. Tudi tukaj je bil za to priložnost postavljen mlaj. Novo mašo je daroval v župnijski cerkvi pri Svetem Vidu, dne 13. 7. 1941. Obkrožen je s sorodniki in sovaščani, žal brez svojih staršev. Očeta je izgubil pri svojih šestih letih, mamo pa v času študija pri sedemnajstih letih. Starša sta že na svoji poroki izrazila željo, da bi se en njun otrok posvetil bogu. Želja se jima je izpolnila, le dočakala je nista.
1948 Planina – Sretan Božić
Prihaja čas, ko bomo eden drugemu želeli vse najlepše, čeprav ne mislimo vedno tako. To še ni voščilo. Pri tej razglednici je bolj zanimiva zadnja stran, a tudi o sprednji je treba kaj napisati. Kolebala sem, ali naj napišem aforizem Žarka Petana, eno ali drugo mojo zgodbico. Tako sem se znašla v trilemi. Bom najprej razložila, kaj je dilema, ker je ta izraz vsem bolj domač. Dilema je položaj, ko se moraš odločiti med dvema enakovrednima možnostma. Če nista enakovredni, ni dileme. Trilema je pa še hujša. Razložila jo bom na konkretnem primeru.
Cerknica 1973/74 – 1. b razred
Razredničarka Marija Hlebec je v šolskem letu 1973 /74 dobila pod svoje okrilje 27 učencev, ki so zvedavo stopili na pot znanja. Slikanih je 13 dečkov in 14 deklic. Zanimivost razreda sta bila dvojčka Zvonko in Valter. Pa si nista bila ravno podobna. Ne po videzu, še manj po karakterju. Ob pogledu na sliko vidimo, da so bili učenci v prvem razredu zelo različno visoki. Eni še zelo majhni, nekateri pa že zelo veliki. Višinska razlika se je z leti manjšala, čeprav pa je Leon bil in tudi ostal daleč najvišji. To so pa dobri družinski geni. Sošolka Lili nas je kasneje zapustila, ker se je družina preselila v Kanado. Prav tako se je odselil iz Cerknice Zvonko Reljanovič.
Kadar je bil za malico kruh namazan s pašteto, je obstajala zelo velika možnost, da je kakšen kos kruha končal v kateri od šolskih torb. Pa ne po nesreči! Tako smo si radi nagajali med seboj.
1934 Rakek – Grobnica družine Žagar
Grobnica družine Žagar na Rakeku je vpisana v register nepremične kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo. Dala jo je zgraditi Tonca Hmelak, vdova Žagar, za svojega moža Franja Žagarja. Nastajala je po Plečnikovih načrtih med leti 1930 in 1932. Profesor Plečnik je sam bdel nad izvedbo. V soboto, 18. oktobra 1930, je obiskal Rakek in si ogledal, kako napredujejo dela, ki jih je prevzel zidarski mojster Ronko iz Cerknice. Vse skupaj naj bi stalo več kot 300.000 din. Za primerjavo: časopis Slovenec, ki je o tem poročal, je stal 2 din.
1941-1945 Alt Drewitz, Stalag IIIC – Glasbeniki
Gledamo isto poslopje v ozadju, kot na še eni podobni sliki neznanega fotografa, tudi nekateri obrazi so isti – tam mogoče pevci, tu po vsem videzu muzikantje. Osem mož tu, sedem tam.
V spominu imam, da je bilo to v Nemčiji, a moti me napis na hrbtni strani slike: ves čas sem mislila, da so ujetnikom popisali in žigosali slike in drugo lastnino ob prihodu, tu pa so vojni ujetniki očitno že nekaj časa v Nemčiji, saj že imajo organiziran ansambel. Torej je bil popis najbrž narejen pozneje.
1939 Grahovo – Brusač
“Nože brusim, lonce flikam, marele popravljam! Ščurki, miši, podgane!” so na ves glas oznanjali po vaseh svoj prihod, kjer so hodili od hiše do hiše. Tam so jih že pričakali ljudje s polomljenimi dežniki, lonci, ki so puščali, in noži, ki niso več dobro rezali. Te stvari takrat še niso bile tako poceni, da bi jih, ko so se obrabile, vrgli stran in kupili nove. Nekateri od njih so prodajali tudi strupe za škodljivce, ki so jih v vsaki hiši preganjali in se jih otepali.
Stare slike 