1916 Rakek – Micka
Na fotografiji je sorodnica Jelke Domicelj. Vse, kar vemo o njej, je zapisano na zadnji strani fotografije. Zato bi tokrat povedala nekaj o tem, kdaj smo se začeli smehljati v fotografski objektiv in razmislila o tem, zakaj s(m)o pred tem pozirali zaprtih ust.
1932 Grahovo – Slemenski fantje
Pred nekaj leti mi je Ivan Škrlj ob enem najinih razgovorov pokazal to sliko. Prvi trenutek sem pomislil, da so to verjetno kakšni ugledni, mladi mestni možje. Toda ne. Pri fotografu Šegi v Grahovem so se najbrž leta 1932 slikali trije fantje s Slemena na Blokah. Urejene frizure, obleke s telovniki, kravate in celo metuljček, žepne ure in cvetlice v gumbnicah kažejo na posebnost trenutka, ko so se za slikanje odločili Ivanov oče in njegova soseda. Bili so stari okoli 20 let in prav lahko, da se je kateri od njih odpravljal k vojakom ali pa se je morda eden od starejših dveh pripravljal na poroko.
Cerknica 1974/75 – 8. c razred
Zaključek osnovnošolskega življenja za 8. c razred. Tudi tokrat je z njimi razredničarka Marija Arnuš, ki je vztrajala z nami zadnji dve leti. Razred je zaključilo 18 deklet in 11 fantov.
1947 Stari trg – Doktor Bodnar z divjim prašičem
Še ena sličica zdravnika Bodnarja, narejena istočasno s prvo, ki jo je nekje med leti 1947 in 1948 posnel Alojz Tomec pred uto, ki je stala pred Pečetovo hišo, prav blizu nekdanje mesnice. S tako trofejo bi se z veseljem slikal vsak lovec, čeprav je ni uplenil on …
Zdravnik je z Mohorjevim očetom Janezom Zabukovcem izredno rad hodil na lov in mogoče je bil poleg tudi takrat, ko je padel ta pujs. Tudi sicer je z družino rad prihajal vasovat k Mohorjevi peči, medtem ko so se otroci igrali po svoje, saj je bil njegov mlajši sin vrstnik Mohorjevega Ivana. Žal pa so otroci izgubili vez, potem ko so se Bodnarjevi nekje po letu 1948 odselili v Lož.
1928 Praga – Hradčani
Še ena izmed serije slik, ki so nastale ob obisku rakovških Sokolov v Pragi leta 1928. Ne bi dala roke v ogenj, sploh pa ne desne, da slika ni nastala na Praškem gradu. Kolikor se spomnim, so ravno take plošče po tleh, okna so enaka in tudi grabenčki na steni.
1952 Rakek – Mehanična delavnica
Fotografija je bila posneta predvidoma v letih 1952 do 1954 na Rakeku pred mehanično delavnico (sedanjo staro telovadnico). Na njej so se lepo v vrsto postavili mehaniki z uslužbenko uprave. Po sliki sodeč ob kamionu za prevoz lesa (hlodovine) in motorju. Ob strani se vidita Unimog, verjetno last takratne zadruge in še en motor.
Zanimiv je dogodek okoli tega motorja. Trije avtomehaniki Franc, Gustl in Andrej so se nekega dan odpravili z motorjem domov na malice. Vozil je Franc. Najprej je odložil Andreja pri domači hiši na današnji Postojnski cesti, potem Gustlna pri cerkvi in se nato odpeljal domov v Hribce na Uncu. Vse lepo in prav, če ne bi motor, ki ga je postavil pred hišo padel in poškodoval luč ter razbil steklo. Po prihodu v delavnico ga je pričakal vroč sprejem in poslušanje levit z vložki folklore primerne temu dogodku (npr. jebela cesta …) s strani mojstra Metoda.
1977 Cerknica – Marta Paulin – Brina
Oktobra 1977 je občina Cerknica j dobila novo moderno športno dvorano. Tisto leto je morala vsaka šola pripraviti novoletno predstavo v tej dvorani. Predstavniki Osnovne šole Grahovo smo prosili Marto Paulin – Brino, da nam priskoči na pomoč in to je z velikim veseljem sprejela. Skupaj z učenci je pripravila pravljično zgodbo Pepelka. To pa ni bila samo pravljica, bila je prava baletna predstava. Doživela je zelo velik uspeh in več ponovitev tudi na drugih okoliških šolah.
1947 Stari trg – Zdravnik dr. Bodnar
Na fotografiji Lojzeta Tomca je zdravnik dr. Bodnar, ki ga starejši ljudje v Loški dolini še dobro pomnijo. Sliko lahko datiram le zelo na široko: najzgodnejši podatek, ki govori o prihodu dr. Bodnarja v Loško dolino se nananša na leto 1947, zadnja omemba osebe s tem priimkom, ki je bil zanesljivo edini v Loški dolini, pa sega v leto 1956. Ivan Zabukovec, ki je bil kot otrok veliko v stiku z Bodnarjevimi, predvsem prvi dve leti, ko so bivali v Starem trgu, ve več, zato lahko sklepamo, da je slika posneta v Starem trgu nekje med leti 1947 in 1948.
Na njej je poleg dr. Bodnarja in mrtvega divjega prašiča še vrtna uta, spredaj deblo – ugibam – hruške, v ozadju pa ena od starotrških hiš. Uta na vrtu s starimi drevesi in visokim zidom za njimi sta bila na istem mestu, kjer je zdaj blok z restavracijo. Na enem od debelih dreves pred zidom je dr. Bodnar, navdušeni lovec, imel tarčo, na katero je streljal kar z okna svojega stanovanja tam nasproti …
1952 Ljubljana – Dedek Mraz
Da, to je pravi Dedek Mraz. Na teh treh razglednicah, ki jih je narisal Maksim Gaspari, je bil prvič upodobljen. Nastale so kmalu po drugi svetovni vojni.
Moj oče mi je vse to pripovedoval večkrat. Kot pravi Dušan: “Tamladi nič ne slišijo, še manj si pa zapomnijo.” Tako je bilo tudi z mano. V spominu so mi ostali le še redki prizori, povezani z dedkom Mrazom.
Oče je bil soudeležen pri nastajanju Dedka Mraza. Takrat je bil zelo aktiven pri Ljudski tehniki Slovenije, organizaciji, ki se je 1972 preimenovala v ZOTKS, Zvezo organizacij za tehnično kulturo Slovenije. V času svojega obstoja je izvedla v številne izobraževalne akcije. Vzpodbujala in povezovala je različna področja kot npr.: modelarstvo, radioamaterstvo, avto-moto, kmetijsko tehnične in foto-kino dejavnosti.
Cerknica 1959/60 – 4. razred
Razredničarka Milka Kranjc, kasneje poročena Manfreda in njeni učenci slikani v 4. razredu osnovne šole. Bili smo zadnja generacija, ki je še obiskovala pouk v stari šoli na Veliki gasi, kjer je danes glasbena šola. Zadaj na steni vidimo velik reliefni zemljevid in veliko omaro, ki se je zaklepala s ključavnico, imenovano”žabca”.
V prvih razredih osnovne šole smo imeli še vsi lesene puščice. Vsak je imel v torbici tudi stekleničko s tinto. Šolske klopi so imele pri vsakem učencu stekleno posodico – črnilnik, prav vtisnjeno v mizo. Pisali smo z lesenimi peresniki, na katere smo nataknili kovinsko pero. Pero smo pomakali v črnilnike na mizah oziroma lesenih klopeh, kot smo mize pogovorno imenovali. Preden smo odšli po končanem pouku domov, smo se na hodniku postavili v vrsto dva po dva. Učiteljica nam je rekla: “Za domovino!” Učenci pa smo skupaj zaklicali:
“S Titom naprej!” In šele potem smo lahko odvihrali veselo domov, še pove lastnica fotografije.
Stare slike 