1970 Rakek – Vseved
Prva številka Vseveda je izšla 25. februarja 1970. Kje so mi jo kupili, se ne spomnim. V spominu mi je ostalo le, da mi je mama eno od številk kupila v knjigarni na vogalu Trga OF in Miklošičeve v Ljubljani, ko sva šli po šolske knjige. Ostale so mi verjetno kupili v trafiki na Rakeku.
To je bila enciklopedična revija za mlade. Takratni Google pa še kaj. Za tiste čase je bila to nadstandardna revija. Vsa v barvah, velikega formata 25,5 x 32 cm, ki je z leti malo variiral. V reviji je bilo vse: znanost, slikarstvo, glasba, literatura, imena, ki jih pomnimo (zapomnila sem si Teslo), kako deluje, nastanek velikih mest (Mexico City, Atene, New York …), filatelija, kako so nastali (diamanti, sol …), živali v sliki in besedi (pod zemljo, v džungli, pod morjem …). Avtorske pravice so imeli Nizozemci, prevajal je Nenad Brixy, izdajal Vjesnik Zagreb. Zadnja številka je izšla 6. junija 1973. Revijo je nadomestil Politkin Zabavnik, ki pa je bil bolj stripovsko obarvan.
1967 Lazec – Dalineni iz Novega Kota
Ko se je stric Jakob Turk upokojil, sta z ženo Francko najela staro hišo na Lazcu v Dragarski dolini in tu preživela nekaj let. Kasneje sta si kupila starejšo hišo v Dragi, jo obnovila in tam živela do njune smrti. Kadarkoli sem šla po službenih ali privatnih opravkih v Kočevje, sem pri njiju prenočila, da sem šla okrog šestih zjutraj na avtobus in mi ni bilo treba sami ponoči hoditi iz Starega Kota na Lazec po gozdu eno uro peš.
1939 Dobec – Oslički v Brejnicah
Brejnice so pa eden redkih izvirov pitne vode na Menišiji, ki velja za zdravilno. Včasih sva jo šla iskat tudi midva z možem, potem pa sva ugotovila, da njena zdravilnost ne odtehta nevarnosti, ki jo predstavljajo klopi, ki imajo mene še posebno radi.
Cerknica 1970/71 – 8. b razred
Na sliki vidimo dvajset veselih obrazov iz 8. b razreda. Srečni, da so prispeli do nove življenjske prelomnice, ki se ji reče srednja šola. Z njimi se je veselila razredničarka Jožica Zabukovec.
Izletniki iz Loške doline v Benetkah … Na kavo nismo šli, ker je bila božjastno draga, še posebno za jugoslovanske denarnice, pač pa smo jo na poti domov nekaj prešvercali od Gigija na Opčinah …
Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih so šli člani uredniškega odbora in dopisniki Glasila Kovinoplastike, ki so napisali določeno število prispevkov, vsaka štiri leta ali nekaj več nekam na izlet. Če dobro premislim, je bila to presneto dobra nagrada. Mislim, da je bilo leta 1974 ali 75, ko so šli na Češko za kake štiri dni, tole v Benetkah je bilo za en dan, sledilo je potovanje po Jugoslaviji za štiri dni, nato smo bili 1987 na Poljskem skupaj z Godbo Kovinoplastike. Vsakokrat en velik avtobus – ker obvezno pa ni bilo … Od Poljske naprej pa mislim, da so se ti izleti nehali oziroma je čez čas sindikat organiziral izlete za vse delavce po bolj ali manj ugodnih cenah.
1967 Ljubljana – Po počitnicah
Življenje v internatu (danes bolj znano kot dijaški dom) je bilo lahko naporno, vzgojno, poučno, lepo ali pa le nuja, da si bil bližje šoli in se ti ni bilo treba vsak dan voziti z vlakom ali avtobusom. Prav zaradi tega smo bili “internatarji” nekaj posebnega. Tisti, ki niso bili v internatu, so imeli doma iste prijatelje kot prej v osnovni šoli in iste “probleme” s starši in domačo okolico.
1985 Begunje – Kolar
S popisnega lista Slovenskega etnografskega muzeja razberemo, da je na sliki kolar Franc Škerlj – Grenkov ata, rojen leta 1899, iz Begunj pri Cerknici. Slika je nastala leta 1985 na njegovi domačiji, kjer se greje na krušni peči.
1917 Planina – Na dopustu
Na fotografiji je moj stari oče Janez. Oktobra leta 1917 med prvo svetovno vojno je prišel na dopust. Ne vem, kdo ga je fotografiral. Šestindvajsetletni Janez počiva v lesenem ležalniku, oblečen v uniformo narednika avstro-ogrske vojske, kapo ima v naročju, pod glavo ima blazino, obut je v škornje. Posnetek je nastal na domačem vrtu Gartnerjeve hiše, kamor se je priženil.
Begunje 1972/73 – 4. razred, dopoldne
1952 Cerknica – Z očetom
Po vsej verjetnosti je naju z očetom fotografiral fotograf Jože Žnidaršič.
Fotografija je nastala v Cerknici na mestu, kjer so zdaj trije brestovi bloki. Takrat so bile na tej lokaciji stanovanjske hiše: Kovšcova, Skukova, Casermanova … Pozneje, ko se je Brest širil, je potreboval več prostora, zato je bilo treba hiše odstraniti.
Z očetom sva šla na Peščenk, vendar ne vem več po kaj in zakaj.
Zadaj se vidi Brestova tovarna. Brest se je takrat imenoval LIP Cerknica, kar je pomenilo Lesno industrijsko podjetje.
