1914 Šiška – Za cesarja in domovino (1)

Po uniformi z dvema zvezdicama na ovratniku lahko sklepam, da je bil takrat desetnik. Fotografija je bila posneta dobra dva meseca po izbruhu prve svetovne vojne, Janez je imel tedaj šele 23 let.

Minilo je komaj eno leto od poroke z Gabrijelo iz Planine, moral je zapustiti dom in ženo, ki je nosila otroka pod srcem. Verjetno ni mogel slutiti, kaj vse bodo prinesla naslednja leta – na bojišču in doma v ožji in širši družini. Moral je služiti cesarju in domovini. Na sliki izgleda dobre volje, verjetno je verjel nadrejenim, da bo vojne kmalu konec. Toda napovedi generalov, da se bo vojna končala do božiča 1914, se niso uresničile. [2]

V roki med prsti drži cigareto, ni je še prižgal. Sicer pa ga nisem nikdar videl kaditi, ker je kasneje očitno povsem opustil to razvado. Ob boku mu visi sablja, ob pogledu nanjo se nehote spomnim tiste narodne pesmi, ki se začne takole:

Al’ me boš kaj rada imela,
ko bom nosil suknjo belo,
sabljico pripasano,
puškico nabasano?

Danes obžalujem, da ga nisem spraševal o dogodkih med prvo vojno, kje je vse bil in kaj je doživel. Sam mi je o tem zelo malo povedal, morda pa se je tega nerad spominjal. Vesel sem, da sem sploh poznal svojega deda Janeza, on svojega deda Andreja, doma z Unca ni mogel nikoli spoznati, ker je Andrej prezgodaj umrl.

Janez oziroma Ivan je poslal svojo fotografijo kot razglednico svoji stari materi Josipini Vičič v Postojno. Odposlana je bila 30. septembra 1914 iz Ljubljane. Namesto znamke ima žig c. kr. 97. pehotnega polka, IV. rezervne kompanije, po nemško K. u. k. Infanterieregiment No. 97, IV. Ersatzkompagnie.

Janez je poslal svoji babici le vljudne prisrčne pozdrave:

Šiška, 30.IX.1914
Srčne pozdrave šilja
udani Janez.

Josipina (Jožica) Vičič je bila vdova po Miroslavu Vičiču, nekdanjem postojnskem županu in ustanovitelju gasilskega društva Postojna. Vojne ni preživela.