Pisalo se je leto 1947. V takratnem lesno industrijskem podjetju LIP (predhodnici Bresta) so izdelovali “kište”. Od tu ime “kištarija”.
Kište (zaboje) za Jaffa pomaranče, so izdelovali za Izraelski trg. Tja pa niso pošiljali že sestavljenih, ampak po delih. Treba je bilo pripraviti enako število vseh elementov: stranic – levih, desnih, sprednjih, zadnjih in spodnjih za dno – vse odvisno od naročenega števila. Ti elementi se vidijo tudi v ozadju slike, saj so zloženi enaki skupaj. Enak postopek je bil kasneje tudi pri izdelavi barak oziroma v zabojarni.
1927 Pudob – Račun od oskerbništva
Anton Kandare, posestnik in trgovec z lesom, Pudob 21, Stari trg pri Ložu je dne 16. 7. 1927 izstavil (ob) “Račun od oskerbništva Mladoletnega Janeza Kotnik iz Lazu št. 1. ” Na obrazcu pod naslovom piše: Plača se v Pudobu, toži v Ložu. Na levi zgoraj je sodni kolek in žig z napisom Okrajno (ali okrožno?) sodišče v Ložu, v sredini zgoraj pa s svinčnikom napisala nečitljiva oznaka. Račun se je ohranil v Zgodovinskem muzeju Slovenije, našla pa ga je dr. Marija Makarovič.
Cerknica 1970/71 – 7. b razred
V razredu je bilo približno enako število vozačev in nevozačev.
Janez je povedal, da je bil to verjetno najboljši razred, kar jih je kdaj bilo na Osnovni šoli Cerknica.
In kaj je gospodična kupovala v Mlekuževi trgovini? Kar nekaj klopk hekelgarna je potrebovala, pa tudi kvačko, nekaj trdega organdina, baržuna in bombone. Kar vidim jo, gospodično, kako je na vrtu, v senci španskega bezga ali v salonu (kjer je bila po vojni prva lekarna v Loški dolini) ob čaju kvačkala ovratničke, manšete, prte in prtičke, blazinice, špicpovštre in kapricpovštre in vseh vrst šlinge, vmes lizala bonbone in klepetala s prijateljicami ali pa sanjarila o čem lepem. O ženinu nemara.
1945 Divača – Kratki Bruno
Originalno in avtentično sliko železniškega topa, vrste Kratki Bruno, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, Celovška cesta 23.
Ta top je sameval na železniški postaji Rakek po odhodu nemške vojske z Rakeka, v torek, 1. maja 1945. Naslednjega dne so se vršile borbe med domobranci in partizani za Rakek, ki so trajale en dan in eno noč. Dne 3. maja 1945 ob 11 uri ponoči pa so se domobranci umaknili z Rakeka proti Cerknici in vas je zasedla osvobodilna vojska.
Ležeče tiskano besedilo je prepis iz Šolske kronike Ljudske šole na Rakeku. Zapisala je šolska upraviteljica Erna Likar.
Cerknica 1973/74 – 8. a razred
Prišli smo do zadnjega razreda osemletke. V 8. a razredu je bila ponovno naša razredničarka učiteljica angleškega jezika Božena Praprotnik. Na sliki manjka Beno Jurca.
Iz obrazov na sliki se odraža resnost. Zavedanje, da smo tokrat zadnjič takole skupaj, da po koncu odhaja vsak po svoje, pomeni tudi, da odraščamo.
Račun za neznanega kupca z dne 18. 1. 1893, v Starem trgu pri T. Mlekužu, kjer so imeli zaloge manufakturnega in špecerijskega blaga po najnižjih cenah, kot piše na računu.
V knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem najdemo pod priimkom Mlekuž na strani 336 omembo Tomaža Mlekuža, štacunarja, sopodpisnika spomenice, ki so jo zastopniki liberalcev v župniji 2. junija 1898 izročili škofu Antonu Bonaventuri Jegliču. Okoliščine nastanka te spomenice so v omenjeni knjigi podrobno opisane v poglavju Socialni boj in zadružništvo. V zaključku pojasnila škofu glede te spomenice je župnik Ponikvar Mlekuža prištel med tiste “krčmarje, štacunarje, liberalce, ki ne morejo več bogateti na škodo ljudstva, kakor so bili vajeni poprej, preden se je ustanovilo Konsumno društvo.”
1947 Podcerkev – Franc Truden z nečakom
V zapuščini fotografa Franca Trudna iz Podcerkve je precej posnetkov njegovega nečaka v različnih starostih, tukaj pa se je z njim slikal tudi sam – vsaj kolikor se spomnim, je to on. Nečaka sem pozneje precej dobro poznala, v času nastanka te slike pa me najbrž še ni bilo.
Truden je zunanje fotografije rad napravil pred ozadjem grmovja onstran ceste nasproti svoje hiše, čeprav za tole grmovje ne bi prisegla, da je tisto – ne pomnim se bezga. Kar pa še nič ne pomeni.
1966 Cerknica – Sprejem pionirjev
Prispevek se navezuje k že objavljenim slikam ob sprejemu učencev prvih razredov generacije 1966/1967 v pionirsko organizacijo.
1955 Podcerkev – Frmentin
Pri tej hiši tisto leto zagotovo niso bili koruznih žgancev lačni, saj se jim pod odniesam suši enajst ali dvanajst zelo dolgih riešt koruznih štokov – za družino jih bo, za živali in še za tatinske ptiče, ki jih obletavajo že zdaj. Dolgo jih bodo ružili pozimi za pečjo! Če je materin žakel za koruzno moko že prazen, pa še – vsaj za prvo silo – tudi prej.
Tako dolgih rešt po domačijah ni bilo videti vsako leto, zato jih je najbrž fotograf sklenil ovekovečiti na sliki, čeprav ne vem, kdaj in kje jo je napravil. Za Trudnovo fotografijo se mi zdi nenavadno, da je ujel človeka v gibanju in ga ni postavil v določeno pozo. Očitno se je osredotočil samo na koruzo, prizor pa je zaradi tega videti še bolj pristen.
Stare slike 