1955 Podcerkev – Frmentin

Štala se mi zdi znana in možak tudi, a kaj, ko si je bilo v tistih časih vse tako podobno … No, kočija je precej nobel, možak pa ima na nogah gumijaste čoule in ne kakšnih starih vojaških škarpov, zato mislim, da je posnetek nastal v drugi polovici petdesetih let, ko se je gumijaste škornje že dalo kupiti, kolikor se spomnim. Pred njim je kup, najverjetneje krme za živino, tista reč, prislonjena ob vratih pa so mogoče vile. Lahko bi fotografija nastala kje v Podcerkvi, (ponuja se mi misel, da je bilo mogoče pri Bloškinih, Pangretovih ali Valkovih …), ali pa kjerkoli v Loški dolini. Stavba je značilna za naše kraje v tistem času in ves prizor je prava kmečka idila iz petdesetih let prejšnjega stoletja.Na zgradbi so nedavno popravili žlebove, saj se še lepo sveti pocinkana pločevina, iz katere so narejeni. En del žleba vodi s strehe nekam čez dvorišče, zagotovo v štierno, kjer se zbira kapnica za živino in gospodinjstvo. Zadaj je videti skoraj gole veje sadnega drevesa, za njim pa je z grmovjem poraščena vzpetina. Pod odnesom je tudi nekaj drv, čok in kobila za žaganje. Zadnja stran zgradbe se nadaljuje z lesenim nadstreškom do tal, ki morda skriva vhod v jamco za shranjevanje okopavin. Luojtre so pod kapom mogoče ostale še od obešanja kouze, bolj verjetno pa je, da so stalno tam in vodijo na štalo, kjer je shranjeno seno za kravico, ki se skriva v hlevu. Nekdo je pustil odprta vrata … Pa je to res štala, so vrata dovolj široka ali je mogoče samo klet? No, videti je, kot da se možak pripravlja, da bo v jasli odnesel krmo, ki jo je zmetal s prdeuka …

Pri hiši imajo še ene luojtre. Te so položene za štalnim zidom, ki se nadaljuje v lesen plank. Nekaj rant in lajšt je pokonci prislonjenih na steno, druge ležijo pod lestvijo.

Veličasten pogled na obilje zlate koruze. V mojem otroštvu so jo starejši dosledno še imenovali frmentin. Precej dela je bilo z njim, a je tista stara sorta vedno dozorela, če je bilo vse kolikor toliko po sreči. Kar je bilo slabših štokov – rekli so jim trganci – so jih še mlečne dobili prašiči. Pri nas frmentina nismo imeli, a sem ga šla trgat na njivo s sosedovimi. Potem smo štoke zmetali v vežo in zvečer so prišle še druge sosede koruzo slačit. Na vsakem štoku smo potrgali vse slačke razen dveh, tako da smo lahko potem še zvezali po dva štoka skupaj. Moški so jih obesili na žico s prečnim klinom na koncu in tako pod kapom napravili riešto. Koruza se je tam dobro osušila. Slačke so nekateri vrgli med nastilo, tisti bolj varčni, skromni in pridni, pa so si z njimi napolnili plejvnce in si izdelali predpražnike. Za v posteljo se je porabilo notranje, mehkejše in bolj čiste slačke, za predpražnike pa zunanje, bolj grobe. Nikoli se mi ni lepše sanjalo kot na polni plejvnci sveže posušenih in nacefranih slačk!

Predpražnike je znala delati vsaka gospodinja: poravnane zunanje slačke se je nekoliko namočilo, če so bile pretrde, in se iz tega spletlo trdno kito. Trši deli slačk so štrleli ven na zgornji strani bodočega predpražnika. Ko je bila kita dolga kake tri ali štiri metre, je gospodinja vzela veliko, nekoliko ukrivljeno šivanko in tanko vrvico ter kito trdno sešila v elipsasto obliko. Nekatere so znale delati tudi pravokotne predpražnike, tako da so kito prepletle na okviru z žeblji, kakor da bi tkale. Vsi ti predpražniki so zelo učinkovito očistili čevlje in so služili več let. Z zelo umazanimi čevlji pa je bilo treba še prej kot na koruzni predpražnik stopiti na lesenega iz trikotno prirezanih (hrastovih) letev in podrgniti po njem. Kjer so imele domačije zunaj betonski ješterlah, je bilo vanj pogosto zabetonirano kovinsko strgalo, pod katerim je ostalo blato s čevljev.

Eden bolj idiličnih spominov iz mojega otroštva v Podcerkvi je ruženje koruze na Šišnekovi peči. Šišnekova mati, ki jim je bilo ime Jedrt, tako kot svetnici v nadleškem glavnem oltarju, so bili takrat že precej stari, a so me pogosto pazili, ko je bila mama kje po njivah. Ker mi je bilo všeč, sem nazadnje začela kar sama hoditi tja v vas, tako da sem bila najbrž včasih tudi nadležna …

Tisti čas so mati že kurili v peči in tudi kuhali v njej slastno kavro in krompir sorte amerikanec v kosih. Oboje je bilo v železnem lončku nazadnje po vrhu lepo zapečeno, ognjišče v črni kuhinji pa je takrat kar mrzlo stalo tam. Na peči so se sušili koruzni štoki in z materjo sva se greli med njimi. Mati so imeli v krilu pehar in na roki ržieunek, s katerim so drgnili po štokih koruze, da se je zrnje vsipalo v pehar. Všeč mi je bilo in hotela sem poskusiti še sama. V roke so mi dali oružen štok in mi pokazali, kako naj pritisnem in podrgnem po drugem štoku, ki je bil še poln zrnja. Pri materi so se spet usipala zrna v pehar, pri meni pa nikakor ne – imela sem premajhne prste. Pa sem prosila za ržieunek, misleč, da bo tako šlo lažje. Ržieunek je bil za pest velik košček lesa, iz katerega so na gosto štrlele kovinske konice, na zgornji strani pa je imel pritrjen usnjen jermen, ki je orodje zanesljivo držal na roki. Pa mi tudi z ržieunekam ni šlo. Tako sem le počasi s prsti trgala posamezna zrna, se grela in poslušala materino razpredanje in spomine … ki so me zaznamovali za vse življenje, čeprav se tega zavedam šele zdaj, na stara leta.

*

Ko pa sem bila veliko pozneje v službi v tovarni, smo pogosto trepetali pred raznimi inšpektorji in nadzorniki. Najbolj smo se bali inšpektorice, o kateri je šel glas, da je tako grda in hudobna, da bi vrane vso koruzo nazaj prinesle, če bi njo postavili na njivo. No, pa nam je bilo prizanešeno z njo. Nikoli ni prišla. Za koruzo nam pa tako ni bilo več mar.