1961 Slivnica – Udarniško (1)
Fotografijo malo pod vrhom 1114 m visoke Slivnice je leta 1961 posnel glavni in odgovorni urednik Glasu Notranjske Danilo Mlinar.
več..
Cerknica 1975/76 – 1.b razred
1943 Rakek – Birma
1959 Kumrovec – Izlet
1953/54 Sveti Vid – 1. do 4. razred
Fotografija je bila posneta ob koncu šolskega leta 1954. Otroci so se postavili na cesto, ki pelje proti Jeršičem, ob ograjo šolske grede. Tu so učenci od prvega do četrtega razreda, rojeni od leta 1942 do 1946.
Učila jih je učiteljica Jana, ki je bila zelo priljubljena. Na šolski gredi, ki jo vidimo za njimi, so učenci vsako leto posadili krompir in vseh vrst zelenjave, ki jo je potem kuharica porabila za šolske malice.
1958 Cerknica – Pred Prahovo hišo
1939 Zibovnik – Statve
1918 Planina – Gartnerjeva hiša (4)
Na fotografiji je nekdanja Gartnerjeva hiša v Planini, ki je tudi rojstna hiša mojega očeta Marjana. Nastala je poleti v zadnjem letu 1. svetovne vojne pred trgovino v tej stavbi.
1939 Slivnica – Prav prijetno (2)
1947 Rakek – Solzice
Dvakrat. Bilo je desetega maja 2009. Po kosilu sem se odločila, da grem nabirat šmarnice. Moj bo šel pa z mano.
– Saj jih še ni, je rekla mama.
– Kaj pa ti veš, sem rekla jaz in sva šla.
Sem ga peljala točno tja, ker jih je vedno največ. In jih je bilo res, samo cvetele še niso. Pa pejva domov, sem rekla in sva se odpravila po drugi poti in mimo enega grma, kjer sem ugledala prekrasno šmarnico. In nisem si mogla kaj, da je ne bi utrgala. In potem je bila še ena, pa še ena, pa okrog grma še ena in pri naslednjem grmu tudi.
Ampak pri naslednjem grmu je bila tudi nesreča, ki nikoli ne počiva (mater mora biti zmatrana!) in tam je hinavsko čakala name. Ko sem počepnila, je v kolenu počilo, kar je vzrokovalo solze v mojih očeh, možgani pa so začutili pekočo bolečino katere posledica je bila, da sem se komaj dvignila v pokončno držo. Šele takrat sem dojela, kakšna muka je to morala biti za pračloveka, ko se je z vseh štirih dvignil na dve. Moj (noče biti imenovan) je bil sicer pri drugem grmu, ampak me je kar nagnal naj hodim, »dokler je koleno še segreto«. In odšantala sva domov, ker med preostalimi prebivalci naše domačije nisem bila deležna kakšnega posebnega, po pravici povedano sploh nobenega, usmiljenja. »To ni nič hudega«, je bilo vse kar so zmogli.








