1957 Martinjak – Veseli fantje iz Podcerkve
Na obisk iz Clevelanda je 1955. leta prišla Ivanova sestra Ženi (Jennie), katero je tujina prevzela leta 1934. Ivan Perušek ji je s svojo skupino zaigral venček domačih. V temni obleki je Ženin mož, kitaro igra Cene Modec–Blošken, na harmoniko Stanislav Hace, kitaro Viktor Nanut– Fric in harmoniko Marjan Mlakar. Čepita Ženi in Ivan, na ropotuljice igra Viktor Sterle–Knaus.
Pogosto menjavanje članov je v skupino prineslo nove moči in razširilo izbor inštrumentov. Pridružila sta se pihalca loške godbe.
V Martinjaku so jim pripravili oder in ga obdali z zelenjem.
____________________________________________________________
Ivana Peruška–Bločana je glasba omrežila že v zgodnjih letih. Njegova strast so bili bobni in prvi zvoki so prihajali kar iz narobe obrnjene kante. Najprej si je boben sposodil pri gasilnem društvu in med vaščani začel ustanavljati skupino “Veseli fantje iz Podcerkve”. Nekaj članov skupine je bilo zaposlenih na Kovačevi v Starem trgu, kjer so s podporo sindikata osnovali skupino “Veseli tišlerji”. Janko Koren–Kočevarjev, ki ni bil član skupine, se je odločil dodati takratnih 500 din da so za 1500 din kupili prvi boben. Inštrument ni bil poceni stvar, saj je delavska plača takrat lahko nanesla do 200 din. Skupina je pogosto zaigrala na mladinskih plesih, vseh vaških veselicah in ni jih manjkalo tudi v bližnji okolici. V Martinjak ali do Bezuljaka so se pripeljali kar na kolesih, oprtani vsak s svojim inštrumentom. Po propadu godbe iz Loža je skupina prevzela tudi igranje prvomajske budnice, katero so s kamijonom ponesli po vseh vaseh v Dolini.
Na drugem koncu Loške doline je Marjan Mlakar iz Iga vasi sestavil in poimenoval skupino “Fantje izpod Snežnika”. V takratnem obdobju, okoli leta 1958, je bil eden prvih šolanih glasbenikov harmonike v Dolini. Skupina je prirejala koncerte, sodelovala in popestrila marsikatero proslavo. Po letu 1970 je godba Kovinoplastike Lož prevzela poglavitno vlogo glasbenega dogajanja v Dolini le narodno-zabavne viže je še do leta 1975 igral “Kvintet Notranjci”. To so bili pihalci, tolkalci, basisti godbe Kovinoplastike Lož s pevskim duetom.
____________________________________________________________
 |
Igrala je skupina “Veseli fantje”, Podcerkev. |
 |
Šušteršič–Gričar iz Žerovnice je s harmoniko Salas na sobotne vaje prišel kar čez Sveto Ano. Tam se mu je pridružil France Žnidaršič–Mežnarjev. V Podložu jima je pristopil še Ivan Kočevar–Matjon.Na kontrabas igra Marjan Nanut–Fric. Spredaj ima lase zvite v rolo.Za spominsko slikanje ni nikoli manjkalo lepih deklet. |
 |
K prepoznavnosti skupine so pripomogle tudi okoli vratu zavezane rožaste rute z zlatimi franžami. Ob zaključku veselic so prišle prav, da so se pravi fantje lažje dobili skupaj in odpravili proti domu. |
 |
Brata Marjana in Viktorja Nanut je pot odpeljala v daljno Australijo. Ali sta se še kdaj spomnila na Vesele fante iz Podcerkve in njihove melodije? |
 |
 |
| Veselica v Martinjaku, julij 1957. | Ženi na obisku pri bratu Ivanu v Podcerkvi. |
Slovarček:
- kanta: pločevinaste posoda
- na Kovačevi: nekdanja tovarna in žaga Karla Kovača, kasneje Mizarsko podjetje, Gaber, sedaj Svea iz Zagorja
- v rolo: pričeska z zavim kodrom las nad čelom
- franže: resice
____________________________________________________________
Viri:
- Franc Žnidaršič
Kraj: Podcerkev, Martinjak
Datum: 1955, julij 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Perušek
Skenirano: 21. 4. 2011
Oblika: dve fotografiji
RSS - Posts
Draga Anita, da ti popravim kdo so Veseli fantje Podcerkev na tvoji prvi sliki. V črnem gvantu je Viktor Nanut, in 4. s kitaro je moj mož, Marjan Nanut. Druge slike si prav napisala kar se tiče Viktorja in Marjana. Oba sta igrala kitaro in imela krasne glasove. Prepevala sta tudi tukaj.
Milena iz Melbourna
Anita, ko sprašuješ ali sta se Marjan in Viktor kdaj spomnila na musko od doma. Pa še kako. Oba sta imela v sebi tisti posebni občutek, se razveselila da so se njima uči kar zabliskale ko sta se spomnila kako sta igrala in pela v hotelu v Pudobu.Marjan je nadaljeval s igranjem po Slovenskih veselicah v Melbournu že 1960 ko so se zbrali in ustanovili prvi Slovenski kvintet imenovan BLED. Tam je bil tudi Peter Hauptman iz Dan. Kasneje je začel igrati Hace Ivan iz Podcerkve pod kvintetom Snežnik. Muzikantje so se vedno zamenjavali preko let. Marjan je šel ven ker si je odrezal prst na delu in ni mogel igrati kitaro kot je prej. Peter je igral kitaro dolgo let v kvintetu na deželni Južni Australiji kjer si je kupil vinograd. Hace je igral dolgo let in bil zelo popularen harmonikaš. Ko je zbolel za sladkorno so mu odrezali noge. V domu za pohabljene je pa igral na orgen in vedno pisal pisma in verze. Spisal je lep poem o osvojitvi domovine. Če bom znala ga pošljem drugič.
Milena iz Australije
Hvala za vaš popravek pri prvi fotografiji in sledečo dopolnitev o naših “dolinskih muskonterjih”. O tem, da je vaš mož Marjan nadaljeval glasbeno pot v ansamblu me je pred časom seznanil tudi oče, ko mi je pokazal Marjanovo kasnejšo fotografijo iz enega izmed tamkajšnjih nastopov.
Gospa Milena je iz Australije poslala svoje spomine na Ivana Haceta in njegove stihe, ki jih je spesnil ob osamosvojitvi Slovenije.
“Ivan Hace je dovršil samo osnovno šolo, bil izredno talenten harmonikaš in filozofer. Doma je bil iz Podcerkve 42, roj. 1932. Bil je dvakrat poročen in imel hči s tretjo, imel dva vnuka, eden študira za zdravnika, drugi ima obrt. Ivan je umrl v domu ostarelih v Geelongu, Australiji 2006. Želel si je obiskati Loško dolino, ali ni mu bilo vslišano. V njegovih zadnjih letih je sedel v vozičku, ker je bil brez nog do nadkoleni zaradi sladkorne. Ker se mu je roka preveč tresla, si je kupil en star tipkalni strojček, in pisal pisma ljudem, kot tudi moji mami in nato sestavil ta poem. Ta poem so tudi recitirali v Elthamu, v dvorani Slovenskega kluba na dan samostojnosti”.
Domovini ob Dnevu Državljanstva
Slovenski narod že od veka je živel
Za svobodo svojo je vedno hrepenel,
Boril se za boljše je življenje
Končno uresničile so se želje.
Slovenijo so vedno tujci si svojili
Na vse načine jo delili,
Narodu Slovenski jezik so prikrajševali
Indentito tujo jim dajali.
S Slovenskimi pridelki so tujci se bahali
Slovenskemu narodu le malo so nazaj dajali
Zato Slovenci z lačnim so trebuhom
Že v mladosti rani po svetu šli za kruhom.
Čeprav Slovenija velika ni dežela
Je končno hrabrosti dovolj imela
Za samostojnost se je odločila
Tako svetovno je pozornost pridobila.
Slovenci doma in v tujini skupaj so stopili
Na razlike stare trenutno pozabili.
Za svobodo dežele svoje so svet prosili
Da samostojnost Sloveniji naj bi odobrili.
V tej deželi sem bil tudi jaz rojen
V kraju domačem sem bil vzgojen
Slovenija še vedno je moj dom
Katerega nikoli pozabil ne bom.
Med mnogimi Slovenci tudi jaz sem bil
Da svojo vas domačo sem zapustil
Čeprav mi tujina dom je dala
Mi mična domovina pri srcu je ostala.
Morda pa pride še tisti čas
Ko iz tujine bom prišel pogledat’ tudi jaz
Svojo domovino bom obiskal
Prijateljem starim bom roke stiskal.
Medtem pa Slovenijo naj Bog živi
Za pravice svoje naj vedno se bori
Da Slovenec vsak dostojno lahko bo živel
Pod jarmom tujim nikoli več trpel.
Napisal: Ivan Hace- Mežnarjev
To pa je pesem,ki kliče po domovini in za njo hrepeni.Ljubiti to od kjer si odšel je nekaj nepopisnega.
Lepo-
Kako se mi je milo storilo ob tem prispevku! Svoje otroštvo sem preživljala v Podcerkvi, Fricovi so bili naši sosedje čez cesto in Marjan mi je delal igračke, ko sem mu “pomagala” med futranjem krave. Ob nedeljah pa je bilo iz Fricovega cimra slišati kitaro in petje… Spomnim se tudi , ko je prišla na obisk Bločenova Ženi iz Amerike. Vsak od vaških otrok je dobil v dar kakšno malenkost – nepozabno.
Res sem vesela, da po vseh teh letih izvem kaj o Fricovih in o muzikantih, ki so tako obogatili življenje v Loški dolini