Skip to content

1955 Podcerkev – Marjan Nanut, Fricov

24. 10. 2015

SCAN0007Trije fantje so se slikali v Podcerkvi leta 1955. Fricov Marjan je srednji, prvi levo pa najverjetneje Zdravko Strle, Rihtarčkov.

Marjan Nanut, Fricov iz Podcerkve – njegovo življenje

Na Marjanovo življenje in na vso družino je najbolj vplivalo to, da je njegov oče še pred letom 1910 odšel delat v Ameriko. Dvajset let stara mati Helena z Babne Police je šla tja kakšno leto za njim, se poročila in imela petero otrok – vsi so bili rojeni v Ameriki. Družina je pozneje prišla domov in leta 1925 so si kupili hišo v Podcerkvi. Mati takrat ni želela priti domov – mogoče je slutila, kaj se bo zgodilo z vsemi štirimi odraslimi otroki med drugo svetovno vojno. Marjan je bil takrat star 9 let in ni razumel, zakaj so morali vsi umreti. Za vedno mu je ostalo nezaupanje v ljudi. Marjan je bil rojen v Podcerkvi leta 1936 in se je ob opazovanju starejšega brata Viktorja tudi sam naučil igrati kitaro. Igrala sta v kvintetu z vaščani pod imenom ‘Veseli fantje Podcerkev, največ v Pudobskem hotelu, kjer je bilo kar neke vrste središče za mlade.

SCAN0013

Delavci Kovinske. Marjan je drugi z leve spredaj. Stoji drugi z leve Ivan Škrbec, zadnji pa Dušan Truden, oba iz Podcerkve. Ženska, ki čepi je najverjetneje Marija Kandare iz Dan

Delal pa je v Kovinski, v Kovinskem podjetju Lož oziroma poznejši Kovinoplastiki, dokler ni odšel čez mejo. Takrat je bila tovarna še majhna.

Marjana so včasih videli z bratrancem z Babne Police na Vespi, takrat zelo dragocenem in priljubljenem motorju. Marjan se je rad vozil z njim in mu bil dober prijatelj. Neizmerno je bil prizadet, ko je bratranec pozneje napravil samomor.

Posebno je bil Marjan navdušen nad glasbo, enako pa tudi nad gozdom in lovom. Vedno se je potikal, kjer se ne bi smel in logar ga je imel na piki, a mu je vedno ušel.

Ko je bil star dvajset let, je šel k vojakom daleč tja na jug, kjer je po enem letu zbolel na pljučih. Na srečo se je toliko pozdravil v bolnici, da so ga poslali domov na bolniški dopust. Zdravniki so mu povedali, da se ne sme prehladiti v naslednjih dveh letih, ker ga to lahko stane življenja. Tako se je odločil, da ne gre odslužit preostalega vojaškega roka, ker si je mislil, da ne bo prišel živ domov. Zato se je nekega dne leta 1959 zmenil s sovaščanom Janezom, da uideta čez mejo v Italijo in naprej v Francijo. Na francoski meji bi morala pokazati naslov nekoga, kamor bi ju poslali, a ga nista imela, zato so ju odpeljali v Italijanski kamp za prebežnike. Tam sta šla na zasliševanje – Marjan je dobil dovoljenje, da ostane, Janeza pa so vrnili domov.

V Italijanskem kampu za pribežnike

Marjan s kitaro v Italijanskem kampu za pribežnike 1959

Marjan je potem v Italiji začel s prošnjo za Ameriko, kjer je bil njegov najstarejši brat Jože. Ampak brat se je nazadnje premislil in mu odpovedal. Marjanu je potem uspelo dobiti dovoljenje za v Avstralijo in tja je prišel februarja 1960.

Še ko je bil v Italijanskem kampu, je tam srečal Petra Hauptmana, vaščana iz Dan. Skupaj sta potem potovala v Avstralijo in že na ladji prepevala in igrala na kitaro. V Avstraliji sta bila poslana obirat grozdje v malo mesto Bonegillo, daleč na severovzhod Viktorije, nekaj ur vožnje z vlakom. Mogoče bi to bilo zanimivo za koga, a onadva sta težko prenašala večno utrujenost zaradi drugačnega podnebja in vročine čez 40 stopinj pod avstralskim soncem, česar nista bila vajena. V prostem času je Marjan igral na kitaro in s Petrom prepeval melodramatične mehikanske pesmi, kot na primer tisto iz filma ‘En dan življenja’ ali ‘Mama Juanita’. Zelo sta bila zabavna.

Po treh mesecih sezone obiranja grozdja sta prišla nazaj v Melbourne in si našla enosobno stanovanje in pa delo v tovarni.

Marjan si je kupil Vespo in se vozil na delo s Petrom na zadnjem sedežu. Nekoč jima je neki avto presekal pot in padla sta ter se dobro udarila. Kasneje si je Peter kupil motor, Marjan pa avto, da bo bolj varen – tako si je mislil.

S Petrom sta hodila v večerno šolo za angleški jezik. No, tam sem ga pa srečala jaz, ker sem na srečo hodila v isto šolo. Ker so bili štirje razredi, sem ga srečala šele, ko sem dospela do zadnjega. Ko je tako sedel na nasprotni strani razreda, se mi je zdelo, da ga poznam … Kakšno presenečenje! Takrat sem bila stara osemnajst let. Prve besede so bile: “Kako je mogoče, da sva se srečala tako daleč od doma na tem kraju sveta?!” Marjan se je samo šarmantno smejal, kakor se je vedno znal. Najprej ga zaradi temne brade skoraj nisem prepoznala, saj je izgledal kot kak Mehikanec.

Prva leta v Avstraliji sta Marjan in Peter prepevala in igrala kitaro na odru na predstavah zabavnih večerov za Slovence v Melbournu. Igrala sta tudi za ples v kvintetu s harmonikarjem, trobentačem in klarinetistom ter prepevala mehikanske pesmi: ‘Aj-aj-aj aj ja ja’ … včasih s sombrerom na glavi. Skupaj sta nastopala nekaj let.

Marjan in jaz sva se poročila decembra leta 1961 in si kupila hišo v Melbournu. V naslednjih petih letih sva imela dve hčerki, Lilian in Rosemarie. Tudi Peter se je poročil s Slovenko in se odselil v Južno Avstralijo, kjer si je kupil posestvo z vinogradom. Tam še dandanes živi z ženo, s katero imata štiri sinove.

Marjan je bratu Viktorju pomagal, da je lahko prišel v Avstralijo s svojo družino tudi on. Tudi Ivan Hace – Mežnarjev iz Podcerkve je emigriral v Avstralijo s svojo družino, in sicer s pomočjo moje mame Francke. Pri Ivanu ni dolgo trajalo, da si je zbral kvintet, kateremu se je pridružil tudi Marjan. Zelo lepo in živahno so igrali mnogokrat tu v Melbournu za Slovence in Avstrijce.

Kar naenkrat pa je moral Marjan zapustiti glasbo, ker si je odrezal prst na roki v lesni tovarni. Ni mogel več igrati na kitaro, ker je potreboval prav tisti prst, ki ga ni imel več. Nekaj let kasneje je vseeno nekako zmogel in se pridružil nekemu harmonikarju. Skupaj sta po malem igrala v Slovenskem klubu.

Brat Viktor in Marjan na lovu v Avstraliji

Brat Viktor in Marjan na lovu v Avstraliji

Marjan je imel veliko veselje do glasbe in še večje do lova. Rad je tudi delal v svoji delavnici doma. Bil je dober samouk in imel odličen spomin. Kar si je izmislil, mu je uspelo narediti, naj bo iz lesa ali iz železa. Kitara, ki jo je prinesel od doma, je bila vedno pri roki; puško pa je kupil v Avstraliji. Veliko je hodil po gozdu, kjer je bil najsrečnejši. Vedel je za vsako stezico in se znal dobro orientirati s kompasom. Lovil je zajce, divje prašiče, divje koze, nazadnje pa jelene ‘Sambar’. Tri jelenove glave z velikimi rogovi, ki jih je sam previdno našopal, so bile obešene v dnevni sobi.

Po dvajsetih letih zakona sva se ločila. Deset let kasneje ga je prizadela močna kap in bil je čudež, da je preživel. Možgansko onemogel je preživel v domu še tri leta. Do takrat je že imel tri vnuke in dve vnukinji.

Milena Truden-Nanut

Slovarček:

  • našopan: nagačen

Kraj: Podcerkev
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Milena Truden (vse slike)
Skenirano: neznano (Milena Truden – vse slike)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. milenatruden permalink
    25. 10. 2015 12:21

    Mileni Ožbolt, zelo sem se razveselila ko sem zagledala odlomek od Marjana na facebook. Slike so še bolj čiste kot originalne. Odlično je vse. Hvala vam!

  2. Anonimnež permalink
    27. 10. 2015 11:06

    he always had beautiful hair 🙂

  3. anitamanfreda permalink
    31. 10. 2015 20:45

    V zanimivost lahko dodam, da mi je po prebiranju prispevka uspelo odkriti nekaj fotografij, ki ravno zaokrožujejo zgodbo o Fricovem Marjanu- Marjan in Peter Hauptman v dnevni sobi, Marjan na odru v Slovenskem klubu v Melbournu (4.maj 1986), Marjan na lovu na jelena (Taponga 1996), Marjan v dnevni sobi (1986), jeleni “Samba” na steni v dnevni sobi- 1. 199 točk, 2. 203 točk (1986), Marjan s hčerkama Lily in Rosi (sept. 1991).

    “Rad bi še enkrat videl zalito dolino z vodo in bele hribe s snegom. Tukaj je čisto nekaj drugega v mesecu Decembru. Strašna vročina. Na srečo v tem času imamo vsi Holiday za 4 tedne. Vse tovarne se zaprejo po vsej Avstraliji- odprte so samo trgovine in hoteli. Sedaj ko Ti pišem sem sam doma. Milena, Lili i Rozi so šle na Holiday k mami v South Aust. blizu Adelajde 150 km daleč na farmo. Tudi šolske počitnice so v tem času. Peter Albinov iz Dan ima tudi farmo tam blizu. Obirajo aprikot in marelice ter jih sušijo kot suho sadje. Tam je še večja vročina kot tukaj. Nigdar ne pada dež.Vse umetno zalijejo.Sneg grem pogledat enkrat na letov planine to je v Juliju mesecu naša tukajšnja zima. Sedaj vidiš kako je vse zavrteno z Evropo. Toda človek se kar privadi tudi na vročino, če si blizu fridžiderja ni tako hudo……. (Marjan Nanut, Melbourne 5.1. 1981)”

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: