Skip to content

1948 Cerknica – Kino (2)

31. 12. 2011

Dom ljudske prosvete v prvih povojnih letih. Stekla v oknih so razbita, na dvorišču se gnete množica ljudi, na balkonu je govornik. Ni znano, kaj se je dogajalo prav na tej fotografiji, vemo le, da so se v tem burnem obdobju pričele prve redne kinopredstave.

V Cerknici so začeli kot kinodvorano uporabljati sokolsko telovadnico leta 1948. Prvi projektor so dobili v Postojni. Po pripovedovanju je bil zasežen Italijanom, skupaj z aparaturo pa je Krajevni ljudski odbor (K.L.O.), ki je takrat predstavljal oblast, povabil iz Postojne tudi elektrikarja Alojza Bajca, ki je postal cerkniški kinooperater in skrbnik filmskega programa.

Alojz Bajc se je nad filmom navdušil že zdavnaj prej. Prvič je bil na predstavi nekega potujočega kina, ki ga je tako zelo navdušila, da si je z materino pomočjo – menda je prodala njivo – kupil svoj 16 mm projektor in prirejal kino predstave po bližnjih krajih.

Tri poročila

Oblast je spomladi 1949 za upravnika kina imenovala mojstra mehanika Tonija Meleta. Na srečo so se ohranila poročila o poslovanju kina, ki jih je pisal KLO-ju. Iz njih zvemo, da je bilo v tem letu 192 rednih predstav, poleg upravnika, kar je bila verjetno „častna funkcija“, so bili zaposleni še kinooperater, blagajničarka in trije reditelji, ki so od vsake predstave prejemali majhen honorar.

Oprema je bila dotrajana. Sedeži so polomljeni, mnogi so brez naslonjala, piše upravnik in prosi za nabavo drugih. V pripravi je sedežnica, lesena škatla pregrajena kot satovje, v kateri so zloženi žigi. Po zaporedju sedežnega reda je na vsaki štampiljki izpisana vrsta in številka sedeža, kar blagajničarka nato odtisne na vstopnico.

Projektor je bil zastarel, zagnati ga je bilo treba še na roke, s pomočjo pogonske kljuke. Na elektriko je bil najprej le obločni plamen, ki je dal dovolj svetlobe, da je prišla slika do platna na drugem koncu dvorane. Kasneje je bil dodan elektromotor za pogon filma, vendar so bile nedeljske kinopredstave z 10-te ure prestavljene na 16.00, zaradi „pomanjkanja električnega toka“.

Oglavje projektorja Ernon IV, ki je bil nabavljen okoli leta 1950. Vidna so pogonska zobata kolesca, zagonska kljuka in obroč, ki je držal objektiv. Film je tekel od gornjega kolesca skozi t. im. vratca, kjer je bila projekcijska odprtina – skozi njo je svetlobni žarek ponesel sliko na platno. Malteški križ, posebno oblikovan strojni del, je skrbel za sunkovito premikanje 25 sličic na sekundo in s tem za iluzijo gibljive slike.
Ernon IV v vsem svojem sijaju: vidimo gornji in spodnji nosilec filmskega koluta – film je tekel z zgornje role skozi vratca in se navijal na spodnjem kolutu. Za oglavjem je prostor z obločnico, ki je dajala močno svetlobo. Upravnik je predvideval nakup v vrednosti 25 – 30.000 din!
Kino je predstavljal nov vir zabave, družabno srečanje, okno v svet. V domu so se kljub predstavam še vedno odvijale številne druge dejavnosti. Po kinu, proslavi ali gledališki predstavi so redarji umaknili stole in napravili prostor za šolsko telovadbo in druge športne dejavnosti. Do sredine šestdesetih let so v njem prirejali tudi plese in veselice.
Spomine na kino sta z mano obujala Marjan in Slavko Bajc.

Slovarček:

  • štampiljka: žig
  • rola: filmski kolut
  • vratca: zaklep, mehanski žleb, skozi katerega je tekel filmski trak

Viri:

  • Poročila upravnika kina Cerknica, 1949 – 1950.
  • Ralf Čeplak: Občina Cerknica (projekt Etnološka topografija), 1990.

Kraj: Cerknica
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 25. 10. 2011
Oblika: dve fotografiji

8 komentarjev leave one →
  1. Breda Sikkens - Tursic permalink
    1. 01. 2012 21:11

    Kino je imel zelo pomembno vlogo v moji mladosti.

    Ze kot otrok sem hodila v nedeljo v matinejo, ob 10.00 dopoldan. Potem, ko sem bila vecja, so mi doma dovolili, da sem sla lahko tudi popoldan.
    V casu matineje smo se po nedeljskem kosilu zbrali otroci iz soseske (Kajtnovi in Vovkovi) na Kravanjetovem vrtu in odigrali predstavo, ki smo jo videli dopoldan v Kinu. Takrat je bil Kravanjetov vrt se poln dreves.
    Ko sem bila malo vecja, sem smela v kino popoldan ob 16.00. Dan je bil kar dolg, saj sem komaj cakala, da grem v kino. Kino je bil res najboljse, kar se ti je lahko pripetilo v nedeljo. Tudi, ce smo sli kam na izlet, do kina smo morali biti doma.
    Zbirali smo prospekte, poznali smo vse filmske igralce in igralke.
    Tiste skatle z zigi stevilk, se zelo spomnim in se veckrat sprasujem, kaj se je z njo zgodilo. V razlicnih obdobjih sem sedela na razlicnih mestih, ampak vedno na levi strani: 9. vrsta levo 7, sedma vrsta levo 5 ali 6. Kje ste sedeli vi?
    Potem, ko sem koncala osnovno solo, sem sla lahko v kino tudi zvecer, ob 19.30. Po kinu smo se zbirali v Hotelu, kjer smo klepetali in kovali nacrte, kaj se bo dogajalo v soboto in nedeljo.
    Spominjam se tudi para Celesnikar, ki sta skrbela, da je bilo v kinu toplo in sta tudi tam stanovala.
    Zelo tezko sem se sprijaznila, da v Cerknici Kina ni bilo vec, pa tudi, ce nisem vec zivela tam.

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    2. 01. 2012 00:06

    Naša ekipa je vedno sedela na balkonu desno do konca tako da smo imeli lep razgled po dvorani.Če je kdo imel kakšno punco sabo pa obvezno balkon desno zadaj kjer je bilo nekaj stolov v zakotku da je bil skrit pred pogledi ostalih.
    Spomnim se da sem moral enkrat zaradi zasedenosti sedežev v prvo vrsto kjer si moral brat podnapise tako da si obračal glavo če si hotel kaj prečitat.Problem je bil le v tem, da sem imel čisto novo srajco z velikim trdim ovratnikom, ki je bil takrat moderen tako da sem imel na koncu predstave čisto ogulen vrat.
    Po koncu filma pa obvezno “hotel”.

    Všeč mi je

    • Denis permalink
      29. 02. 2012 21:05

      Vsi, ki smo bili takrat še osnovnošolci, nam je bilo prepovedano obiskovati večerne kinopredstave. Dostikrat (če ne kar vedno) je bil na večerni predstavi kakšen učitelj (tovariš) iz naše osnovne. Zelo redki so bili srečneži, ki so “ušli” nadzoru. Kakšnih hudih sankcij za tak “prekršek” ni bilo, si pa bil vedno opozorjen, da si bil viden v kinu. O obiskovanju kakšnega gostinskega lokala v večernih urah ni bilo govora. Najbolj pomembna stvar po končani osnovni šoli je bila ta, da si lahko šel v kino tudi zvečer. Občutek je bil zelo “odrasel”, smo bili kar malo važni.

      Všeč mi je

  3. Breda Sikkens - Tursic permalink
    2. 01. 2012 08:43

    Tudi mene je enkrat bolel vrat in sicer sem sedela na lesenih klopeh brez naslona v priklopni. Film pa je bil Ben Hur.

    Všeč mi je

  4. Slavko iz Australie permalink
    16. 01. 2012 03:48

    Jaz se se dobro spominjam kmalu po osvoboditvi je veckrat prisel v Cerknico potujici kino in predstave so bile na ‘PLACU’ Predvajali so Ruske vojaske in pravljicne filme kakor Stjenka Razin Carobni fizol Na scukino zapoved in druge.Za sedeze smo si poiskali v koplaniji ali posojilnici zidake da smo sedeli na njih.

    Všeč mi je

    • bojans permalink
      16. 01. 2012 21:09

      Sem že slišal, da je hodil v Cerknico tudi potujoči kino, vendar nisem vedel, da so bile predstave kar na placu. Kje pa je bilo platno in kje so sedeli gledalci?

      Všeč mi je

  5. Anonimnež permalink
    11. 07. 2014 01:25

    PLATNO JE BILO NA KNIŽNICI SEDELO SE JE PO CELEM PLACU

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1965 Cerknica – Pred kinom | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: