1890 Lož – Lož ob glavni cesti
17. 09. 2012
Stoji, stoji tu majstu Luož,
tu majstu imenitnu,
okulə so pa festənge
sə subrata spletjene.Po majstə se sprehajajo
tə imenitne frajle
vtepjene raše ímajo
fjərtahe razcapane.Luoškə fantje so ləpí
imajo povhave kape,
povhave in guobave,
narveč so ble take.
tu majstu imenitnu,
okulə so pa festənge
sə subrata spletjene.Po majstə se sprehajajo
tə imenitne frajle
vtepjene raše ímajo
fjərtahe razcapane.Luoškə fantje so ləpí
imajo povhave kape,
povhave in guobave,
narveč so ble take.
Šaljivo pesem na račun meščanov je po izročilo iz Dobca nad Cerknico priredil zanani slovenski skladatelj Alojz Srebotnjak in je redno na repertuarju tako otroških kot odraslih pevskih zborov v Loški dolini.
Lepo je prikazan takratni utrip mesta. Prebivalci so različno oblečeni, primerno njihovemu mestnemu statustu in položaju.
Hiše na levi, po vrsti:
- Golfava, kjer so poleg t’ domačih živeli tudi financarji,
- Udovčava trgovina
- Klobčarjava, pri njih so izdelovali klobuke
- Troškotava in nato Svajtava, kjer so imeli kovaštvo
- Juəškava, krita s slamo
Hiše na desni strani gase, tokrat izjemoma iz desne proti levi:
- Urbanava
- Šerinčkava, kjer so tudi stanovali financarji
- Luərškava
- Hlabšjətava gostilna
- Lahava trgovina
- Špelinava pošta
Razglednica je tako stara, da na njej še ni občinske stavbe v loškem mestnem središču! Janez Kebe v svoji II. knjigi ugotavlja, da je loška občina odkupila hišo za občino okrog leta 1890 od družine Vidmar. Prej so na njenem mestu stale štiri hišice.
Vlagi v tesnih gasah, pogostemu prometu po makadamski cesti in neurejeni meteroni vodi gre zahvala za “urejene” hišne vogale.
Za mestne javne svetilke je skrbel »občinski vahtar« čigar delo je bilo plačano. Njegova naloga je bila, da je ob mraku začel po Ložu prižigati luči, ki so bile pred drugo vojno že električne in so bile razporejena dokaj na gosto tudi po vseh »gasah«. Elektrika je bila Snežniška – napeljana iz Marofa v Starem trgu. Pred tem so bile petrolejke, še prej pa lojenke. Ponoči je delal po mestu obhode predvsem zaradi možnih požarov in nekoliko tudi zaradi varnosti. Da je dal vedeti, ali je buden ali ne je moral vsako polno uro zapeti npr.: »Poslušajte, burgerji, ura je enajst!« Zadnji »vahtar« v Ložu do vojne leta 1941 je bil Fronk Janez.Razglednica je objavljena tudi v knjigi: Dežela ob Cerkniškem jezeru, Milan Škrabec, Janez Šumrada, Marjan Slabe, SO Cerknica, 1990,.
V tej knjigi je kot založnik razglednice naveden Maks Prezelj (1861-1921).
Slovarček:
- festənge: utrdbe
- ubrat: srebot, rastlina ovijalka
- frajle: gospodične
- vtepjene raše: oguljena krila
- fjərtah: predpasnik
- povhave kape: polhovke, kape izdelane iz polšjih kožic
- burgerji:meščani
Viri:
- Obrh, april 2007, št.1
- Janja Sterle
Dopolnjeno 6.3.2018 (Janez Lavrenčič)
Udovčava trgovina je dejansko postala šele po letu 1922, ko se je družina Udovič (takrat še Udovč) preselila v Lož, na dom matere Avrelije, roj. Prezelj, krušne matere pesnika, pisatelja in prevajalca Jožeta Udoviča. To je bilo najbrž potem, ko je tam umrl njen oče Maks Prezelj, znan zadružni delavec in trgovec. Oče Josip Udovč je bržkone opustil službo v konzumu in prevzel Prezljevo trgovino. [Povzeto po viru France Pibernik: OGLEDALA SANJ JOŽETA UDOVIČA /Dokumenti, pričevanja, komentarji/, Celje : Mohorjeva družba, 1996, stran 12]
Kraj: Lož
Datum: okrog 1890
Avtor: Založnik razglednice je bil Maks Prezelj
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano: 9.6.2012 (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka
4 komentarji
leave one →
RSS - Posts
Prispevek smo dopolnili z dodatnimi podatki Janeza Lavrenčiča.