1916 Koča vas – Zadnja lastnika graščine Koča vas

Fotografija Grete in njenega očeta Henricha Schollmayer – Lichtenberg je bila že objavljena v knjigi g. Janeza Kebeta – Loška dolina z Babnim Poljem na strani 29, kjer je zapisan tudi krajši zgodovinski oris graščine Koča vas (Hallerstein). Pod fotografijo je zapisano, da je bila Greta prostovoljka pri vodenju Rdečega križa v 1. svetovni vojni.

Gospa Ana Tomec se dobro spominja svojih otroških obiskov v graščini. Kot bližnja soseda je velikokrat okusila sladkost jagod iz velikega in urejenega graščinskega vrta. Lahko se jih je najedla do sitega, ne samo takrat, ko je po maminem naročilu  odnesla košaro češenj iz domačega, Janeževega vrta. Takrat  je na Anino ramo skočil Gretin, malce hudoben pes. Greta ji je ponudila tudi kos kruha, narejenega iz moke, zmlete v Janeževem mlinu, namazanega z medom in kos šunke. V Obrhu, ki teče mimo graščine, so se hčerka graščinske kuharice, Gabrijela Zakrajšek in Ana, po Gretini zaslugi naučile plavati. Kot so dekleta po vrsti zapisana, tako so tudi splavale. Nosile so plavalne drese, ki jim jih je iz navadnega blaga sešila Tišlerjeva Pepca.

Na velikem urejenem graščinskem posestvu so do Gretinega izgnanstva služili, obdelovali njive, skrbeli za vrt, konje, pridelke, bližnji domačini in vaška dekleta, ki so hodila na dnino.

Henrich Schollmayer se je zaposlil na posestvu Snežnik leta 1884 kot višji gozdar in oskrbnik gozdnega revirja Mašun. Kasneje,  po smrti tasta Obereingerja je prevzel vodenje gozdarskega urada in celotnega gospostva Snežnik. Leta 1904 ga je posvojila Viljemina Lichtenberg, grofica iz sosednjega gradu Koča vas, ki ni imela svojih naslednikov. K svojemu priimku je dodal še njenega, zato se je od takrat podpisoval Schollmayer Lichtenberg.

Leta 1910 je dobil plemiški naslov, zaprosil je tudi za naziv von Hallerstein (Hallerstein je nemško ime gradu Koča vas), vendar odobritve ni dobil. Njegova osebnost je bila zelo vsestranska, saj ga niso zanimale le tematike v zvezi z gradom, ampak tudi širša okolica, kjer je bil zelo cenjen.

Dogajanje v svoji okolici je skrbno zapisoval in tako ustvaril bogato pisno zapuščino snežniškega posestva in Loške doline. Opazoval je vreme, vremenske, vodne in različne astronomske pojave, zanimali so ga kraški pojavi. V svoj dnevnik je skrbno zapisoval potresne sunke, pa tudi dogodke v zvezi z lovom. Njegovo zanimanje je vzbudila etnologija, ukvarjal se je z medicino, bil je krajevni šolski nadzornik, še posebej ga je zanimalo šolanje mladih gozdarjev.

Med njegove zasluge sodi tudi napeljava telefona za boljšo komunikacijo z bolj oddaljenimi gozdarskimi kolonijami. Kot že njegov predhodnik na delovnem mestu, se je trudil, da bi veleposestvo čim bolj povezal z ostalo državo in omogočil lažje in predvsem cenejše izkoriščanje njegovih bogastev. Zato je aktivno sodeloval pri pogovorih o izgradnji železniške proge skozi Loško dolino. Načrtovana je bila 34,427 km dolga trasa, ki naj bi potekala od priključka na južno železnico pri Rakeku vse do Prezida na hrvaški strani meje. Zaradi nasprotovanja domačinov ni bila izpeljana. Nadaljeval pa je vse dela na začrtanih  gozdnih cestah na področju Snežnika.

V slovenski gozdarski stroki je Schollmayer znan kot utemeljitelj kontrolne metode pri gospodarjenju z gozdovi.

Schollmayer je bil udeležen tudi pri začetkih smučarstva. Seznanil se je z  uporabnostjo smuči in  jih je začel uvajati v poklicne namene za gozdarje in lovce, katerih delo so v dolgih zimah oteževali težki in zasneženi tereni. Za ta zimski šport je navdušil tudi grajske prebivalce, s katerimi je ustanovil prvi smučarski klub v Sloveniji. Poimenovali so ga Snežniški klub Heilo(1892/93).

Velika Schollmayerjeva zasluga je literarni prispevek o smučanju. Izdal je 85 strani obsegajočo knjigo »Na smučeh- Priročnik za gozdarje, lovce in turiste«, v kateri je z lesorezi prikazana predvsem norveška smučarska oprema pa tudi  streme in obutev. Od tehnike smučanja opisuje le hojo po ravnem in v breg, vožnjo naravnost ter zaviranje in skoke. V knjigi ni poudarka na navodilih za zavijanje, kar je težje izvedljivo v gozdnem terenu, ali pa ker tega ni zasledil v starejših norveških virih.

Na službenem obisku pri knežji družini v Dresdnu leta1918 je Schollmayerja zadela kap. Po upokojitvi se je preselil v gradič Koča vas, kjer je s pomočjo hčerke Grete še vedno opravljal nekatera dela za veleposestvo, saj je bil snežniški arhiv prepeljan v Kočo vas. Kot zelo ohromelega  ga je Greta na invalidskem vozičku večkrat pripeljala na obiske do bližnjih sosedov.

Zadnja stran fotokopije hrani nekaj oprijemljivih podatkov.

Viri:

• Franc Ovsec
• Ana Tomec
• Milena Ožbolt
• Heinrich von Schollmayer- Lichtenberg: SNEŽNIK IN SCHÖNBURŠKI VLADARJI, v prevodu Jožeta Sterle, Gozdno gospodarstvo Postojna, Postojna 1998
• KRONIKA 48, Iz zgodovine snežniške graščine, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2000

Kraj:Koča vas, ali pa nekje na fronti
Datum:1916 (napis na zadnji strani)
Avtor:neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 24. 4. 2012
Oblika: kopija fotografije