1937 Rakek – Reklama za Persil

V letu 1907 je nemškim znanstvenikom uspelo narediti revolucijo na področju pranja perila. Ustvarili so kombinacijo kemikalij, ki so pri kuhanju sproščale kisik, le-ta je do oblačil bolj nežen in zagotavlja večjo čistočo kot do takrat uporabljen klor. Poleg tega je gospodinjam prihranil veliko dela, saj jim perila ni bilo treba več drgniti, obračati in ožemati.
Prvi samo-delujoč pralni prašek je rojen: Persil.

6. junija leta 1907 je Persil objavil svojo prvo reklamo v Düsselforfer Zeitung, nato pa je Persil prišel na tržišče v majhnih, ročno polnjenih kartonastih škatlah.

Zgodovina podjetja se začne, ko srečamo 28-letnega prodajalca, ki ga je zanimala znanost, Fritza Henkla. 26. septembra 1876 je s še dvema partnerjema v mestu Aachen ustanovil podjetje Henkel & Cie. Pričel je s prodajo svojega prvega izdelka, univerzalnega detergenta na silikatni osnovi. V letih, ki so sledila, je ta nemška družina podjetnikov in tisoče njenih zaposlenih, izgradila Henkel v svetovno podjetje.

V letu 1988 je vodstvo Tovarne Zlatorog Maribor je prepoznalo potrebo po sodelovanju s svetovno znanim uspešnim partnerjem, s katerim bi postali sodobno evropsko podjetje.

18. maja 1990 sta Tovarna Zlatorog Maribor in Henkel Austria GmbH podpisala pogodbo o ustanovitvi mešane družbe (51 % v lasti Henkel Austria, 49 % v lasti Tovarne Zlatorog). 1. julija je mešana družba Henkel Zlatorog začela s poslovanjem.

Gornja reklama je bila objavljena v Zadružnem koledarju iz leta 1937, torej trideset let po tem, ko so Persil začeli izdelovati.

Koledar pa je izdala Nabavljalna zadruga uslužbencev državnih železnic Ljubljana, ki jo je 27. novembra 1921 ustanovilo 23 odločnih železničarjev. Z leti se je razvila v mogočno gospodarsku ustanovo železniških uslužbencev ljubljanske direkcije. Svoje člane iz vrst železničarjev je oskrbovala z živežem, obleko, kurivom in predmeti za strokovno, gospodarsko in prosvetno izobrazbo. Imela je pet svojih prodajaln, v Ljubljani, Mariboru in na Jesenicah.

Kot socialno ustanovo je vzdrževala lastno menzo, ki je izvajala tudi kuharske tečaje za žene in hčere železničarjev. Imela je tudi lastno šivalnico, ki je izdelovala perilo po meri in prirejala tečaje krojenja in šivanja; mlekarno, ki je v jutranjih urah dostavljala mleko na dom; na Gorenjskem, pod Martuljkovo skupino, pa je na lastnem zemljišču zgradila Mladinski dom Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja, v katerem so letovali železničarski otroci. Delovala je do leta 1945.

Koledar je bil last Franca Gabrenje, ki smo ga že spoznali.

Pa še ena zgodbica, ki ni povezana direktno s Persilom, je pa s pranjem.

Včasih so ženske prale na potoku. Namesto praška so uporabljale pepel. To je bil v tistih časih Persil green power. Boben od pralnega stroja pa je nadomeščal perilnik. To je priprava za pranje sestavljena iz lesenega okvirja, v katerega je vpeta valovita pločevina. Vse skupaj je videti nekako tako kot moj hrbet. Po perilniku so drsale z žehto, da je ni bilo treba mencati. Poleti je še šlo, pozimi je bilo pa perilo sveže “kot gorski studenec”.

Potem so v Ameriki izumili pralni stroj, ki je bil nekaj posebnega, saj se je perilo vlagalo vanj z vrha. Centrifuga je bila pa posebej. Se pravi še ena kišta in vanj se je vlagalo perilo ravno tako na vrhu. Potem so naredili tak pralni stroj, da je bila centrifuga že zraven. Kasneje je bil posebej sušilnik. Sedaj je tudi sušilnik že zraven. Čez dvajset let bodo pa izumili tak pralni stroj, kot ga imajo na televiziji že sedaj. Notri daš zaflekano srajco, ven pride pa oprana, zlikana in vsi knofi so zapeti.

No, ko so tudi pri nas začeli na veliko prodajati pralne stroje, je bil Obodin jugoslovanski Candy. Bil je črnogorskega porekla. Zato je pa, kadar si pral belo in je kuhal, tudi delal celo dopoldne. Ga je bilo pa luštno gledati. Takrat so bile še črno-bele televizije in samo en program. Pralni stroj pa je imel petnajst programov in to v barvah. Toda to ni zgodba le o prašku, ampak tudi o kruhu. In to zarečenemu. Imeni sta pa izmišljeni.

Jože in Janez sta soseda. Jože ima ženo in dve hčeri, Janez je pa lovec in ima ženo in puško. Za kaj drugega ni bilo časa. Je treba hoditi na jago. Potem je tam zraven njunih hiš začel zidati še France. In ko se je vselil, je nekega dne vesil žehto. Seveda se je k njemu takoj odpravil ulični odbor (beri: Jože in Janez) in sta mu rekla, da pri njih ženske vesjo žehto in naj ne serje po sistemu. France je rekel Jožetu, da bo tudi on še kdaj vesil žehto. “Če bom pa pri treh babah žehto vesil”, je rekel Jože, “me pa kar takoj ustreli.”

Potem je šla pa enkrat ena hči na službeno pot, druga na seminar, tudi službeno, žena pa tudi kar tako malo nekam. In Jože je šel obešat žehto. Janez pa vzame puško, jo tako lepo položi preko roke, kot bi ljubico peljal na sprehod ter jo ureže prek dvorišč k Jožetu in mu reče:

“A te kar tukaj počim, al’ boš šel zad za hišo?”

“Kar tle me daj, ampak boš odgovarjal kot za ta prav’ga!”

Slovarček:

• kišta: zaboj
• jaga: lov
• žehta: pranje; vesiti žehto: obešati perilo

Viri:

• http://www.henkel.si/zgodovina-podjetja-167.htm
• http://www.vlaki.info/forum/viewtopic.php?t=4814

Kraj: Rakek, tam je koledar doma, natisnjen pa je bil v Ljubljani
Datum: 1937
Avtor:
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 14. 5. 2013
Oblika: publikacija