1931 Velike Bloke – Bloška dekleta
Da so se bloška dekleta med obema vojnama rade družile ni dvoma. Posebej pa so se veselile, če se je pokazala priložnost za slikanje. Tudi na “Starih slikah” smo nekaj takih skupin že prikazali:
Med letošnjimi božično-novoletnimi prazniki sem ob obisku pri Zinki Drobnič, ki bo letos stara 90 let, ponovno začel brskati po njenih kartonskih škatlah s slikami. Joj, koliko zanimivih slik mladih deklet in zgodb …
Kmečka dekleta so bila v času po 1. svetovni vojni še priklenjena na dom, delo na kmetiji in v kuhinji. Prostega časa skoraj ni bilo, odvisno tudi od strogosti staršev, velikosti družine in kmetije. Da bi se čim bolj pripravile na pričakovane snubce, so obiskale kakšen kuharski, šiviljski ali gospodinjski tečaj. Včlanjene so bile v Marijino družbo in pozneje tudi v Društvo kmečkih fantov in deklet, takratna gasilska društva deklet še niso sprejemala. Redke so dobile delo pri kakšnem trgovcu, ob nedeljah ali praznikih pa v kakšni gostilni. Z veliko zavistjo so gledale Marentovo Pepo, ki je bila tista leta že glavna natakarica – plačilna pri Figovcu v Ljubljani in nato pri Cenetu v Ribnici.
Vrata Amerike so se po prvi svetovni vojni hitro zaprla in možnosti za odhod čez lužo ni bilo več.
Nekaj dela se je zopet pokazalo po letu 1935 pri gradnji bloških vojašnic. Tako kot fantje so tudi dekleta lahko mešala malto in beton in jo v škafih ali na tragah nosila zidarjem. Ker so vse vojašnice zidane z navadnim zidakom, je bilo dela veliko. Z zaslužkom, ki je bil pol nižji kot za fante, so si kupile kakšno blago za v balo ali zahmašne čevlje. Obleko so si v veliki meri izdelale same ali pri domačih mojškrah.
Moji sogovorniki so mnenja, da so se dekleta za to sliko zbrala pred bloškim žegnanjem 15. avgustom – Marijinim vnebovzetjem. Naloga deklet je bila čiščenje in okrasitev cerkve za ta veliki praznik.
Vsa dekleta na sliki so bila rojena pred prvo svetovno vojno. Danes je živa le še 101 leto (!) stara Anica Zakrajšek – Štruklovcova, ki kot usmiljenka – sestra Herenija živi v domu sv. Katarine v Mengšu. Naštejmo jih, kot vedno od leve proti desni.
- Mara Rudolf – Jožlova,
- Johana Lužar – Krovčkova,
- Malka Anzeljc – Zogarjeva.
V prvi vrsti stojijo:
- Johana Rudolf – Gregorjeva, v roki ima šopek;
- Francka Modic-sp. Marentova,
- Francka Drobnič – Froletova,
- Micka Modic – zg. Marentova.
- Pepa Primožič – Škajževa s šopkom;
- Micka Hiti – Mazejeva,
- Julka Primožič – Škajževa,
- Anica Zakrajšek – Štruklovcova (s. Herenija).
- Meri Korošec – Lenčkova,
- Pepa Hiti – Mežnarjeva.
Prva vrsta:
- Johana Modic – sp. Marentova,
- Mica Rudolf – Gregorjeva,
- Mica Hiti – Reparčna z rožo v roki.
Druga vrsta:
- Micka Intihar – Pakiževa in
- Nežka Marolt – Klančarjeva.
1931 Velike Bloke – Poroka.
Slovarček:
- trage: lesena nosila za dva delavca
- zahmašne:praznične
- mojškra: šivilja
Viri:
- Zinka Drobnič r. 1925
- Jože Mazij r. 1920
- Danica Modic r. 1929
Kraj: Velike Bloke
Datum: 1931
Avtor: neznan
Zbirka: Zinka Drobnič
Skenirano: 9. 10. 2014
Oblika: fotografija
Dopolnjeno 6. 10. 2015
april 2015 – Prispevek je bil objavljen v aprilski številki Bloškega koraka na strani 18.
Prelepa fotografija.Kot žensko so me seveda najprej pritegnile obleke in frizure – kako priljubljene so bile v tem času mašne, kako imenitne kolaudre in koliko truda so zahtevale že preproste frizure! Tudi šopki so zanimivi: georgine in cinije – ampak ali ni v drugem šopku tudi kaj rož iz papirja? Kaj so tiste svetle marjete poleg malo skromnejših kozmej v rokah Škajževeda dekleta?
Vseh teh deklet se spomnim, seveda so bile takrat to že starejše gospe. Vse so bile moje bližnje in malo manj bližnje sosede. Ko sem bila majhna, sem se hodila k enim igrat, k enim sem nosila mleko, enim sem prinesla kaj iz trgovine, ali pa sem šla k njim kar tako v vas. Spomnim se, ko sem nesla mleko k Skajževi Pepci. Ne boste verjeli, napadel me je petelin. Jasno je, da sem mleko polila. Mama ga mi je ponovno nalila, tako da Pepca ni bila brez večerje. Vedno si je naredila projo pa mleko in notri nadrobila kruh. Se pravi.”Kofe pa krh, pa da žlica nuot stoji..”
Izjemno lepa fotografija in prav lepo je videt gor tudi mojo žal že pokojno babico Maro Rudolf oziroma Jožlovo po domače.