1960 Kozarišče – Izvir za gradom Snežnik

Vsem znan pogled na grad Snežnik iz bogvekaterega obdobja. Posnetek žal nima zapisa o datumu ali letnici nastanka. Na sliki pa tudi ne najdem dovolj zgovornih detajlov, ki bi nam kaj več razkrivali o nastanku posnetka.

Pred gradom je bajer, ki se napaja iz bližnjega izvira, ki se nahaja v neposredni bližini gradu. Če po stezici iz katere je napravljen tale posnetek, nadaljujete pot proti levi, je treba prehoditi samo še nekaj deset korakov in se znajdeš pred enim od stranskih izvirov Malega Obrha. Iz omenjenega izvira so grajski že zelo zgodaj speljali vodovod tudi v grajske prostore.

Po vodo

“Milena, gremo po vodo, je zaklicala teta čez plot.” Nikdar nisem bila tako daleč, da je ne bi slišala, in sem vedno rada šla z njo. Poleti naju je stara mama pošiljala po vodo h gradu. Nismo imeli štirne tiste čase. Vedno ji je zmanjkalo vode za kuhanje kot moji mami.

Takrat sva s teto naložili sodček na kočico in odpeljale h gradu. Doli za gradom je bil izvirček, studenc, obložen s kamni na okroglo. Samo kanglo smo potrebovali, da sva jo obesili na ketno, jo ponižali globoko v studenec in dvignili na vrh, lepo mrzlo pitno vodo. V starih časih, v prejšnjem stoletju, ko so še grofi vladali v gradu, se ni smelo iti tja. Takrat so morali naši prositi gasilce, da so jim pripeljali vodo, vsem takim, ki niso imeli štirn, je rekla stara mama.

“Polno je, zdaj pa peljive navzgor”, je rekla teta.

“Navzgor, misliš na streho?” sem pripomnila.

Postavila sem se za kočico in s petami zarila v zemljo, ter rinila kolikor sem mogla.

“Ne rineš,” je s stisnjenim grlom zavpila teta.

“Ne morem več, ustavi se,” sem prosila.

“Če se ustavim, bo kočica šla crukensko, rajši bolje porini. Bomo hitro gor,” je nagovarjala teta, z glasom iz stisnjenih glasilk od napenjanja.

“Tako. Na vrhu sva, zdaj se pa lahko oddahneš.” Obe sva bili vroči in živo rdeči v obraz. Postali sva toliko časa, da sva prišli k sebi. Naprej je šlo lažje, dokler nisva prišli čez most in zopet v hrib. Do Krakovega ni bilo več daleč.

S težavo sva vlekli tisto kočijo od grada do doma in to najmanj dvakrat na teden.

Iz kuhinje so speljali dimnik kar skozi okno. Okno pod njim je zamreženo.

Vhod v grad je speljan preko kamnitega ločnega mostu, ki daje podobi gradu prav poseben pečat. Na desno in levo od vhoda stojita dva stolpa, desni v kvadratni obliki in levi zgrajen na okroglo.

Slovarček:

• kočica: kareta, ročni voziček
• štirna: vodnjak
• kanglo: vedro
• ketna: veriga
• crukensko: vzvratno, nazaj

Kraj: Kozarišče, pri gradu
Datum: neznan, ugibamo da 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Bronislava Bavec
Skenirano: 24. 4. 2013
Oblika: razglednica