Skip to content

1965 Gornja Trnava – Srajca

22. 09. 2013

130826054Na sliki je moja teta, njen mož in njegova sestrična na dopustu v Gornji Trnavi pri Kragujevcu.

Ta slika sama po sebi ni nekaj posebnega. Trije mladi veseli ljudje, takih slik je polno na tem svetu. Za fotografirane ima seveda čustveno vrednost, zame pa je pomembna srajca. In tu se zgodba začne.

Srajca je lepe barve, barve fuksije. Sem sicer proti temu, da se barve poimenujejo po rožah ali sadežih, ampak v tem primeru jo fuksija najbolje opiše. Šivi so beli, gumbi prav tako. Gotovo vsi poznate občutek, ko nam je neka stvar takoj všeč, ko jo zagledamo. In jo moramo imeti. Ženske sploh. Jaz pa še bolj, ker jaz VSE RABIM!

To srajco sem zagledala na svojem bratrancu, ko sem imela 17 ali 18 let. Takoj sem ga začela nagovarjati, naj mi jo dan. Ma je trmast kot osel. Še slišati ni hotel o tem. Potem sem nagovarjala njegovo mamo. Čudila se je, kaj bom s to staro srajco. Povedala mi je namreč, da ni Sašova, ampak njegovega očeta in da jo je nosil še v mladih letih. Me nič ne briga. Jaz hočem srajco. Pod težo mojih pritiskov je obljubil, da ko se je bo naveličal, da mi jo bo pa dal.

Ampak tega naveličanja ni in ni bilo. Potem sem jaz kupila blago. Bilo je sicer nebo plavo, ker izbire ni bilo bogve kakšne in mi je bilo tisto najbolj všeč. Pa sem si naredila srajco. Razen barve – prav tako. Sem jo nosila, ampak ni bilo isto. Potem so imeli nekaj časa mir. Jaz sem tudi obupala. Nekega dne pa je teta pospravljala omare in bratranec se je prikazal s polno vrečo oblek. Jaz namreč vse porabim, ker znam tudi predelati in je potem vse »novo« pa še unikat. In v tisti vreči je bila tudi srajca.

»Kako da mi pa zdaj daješ srajco?«

»Se je skrčila!« Kar v prenesenem pomenu pomeni, da se je on zredil pa ni šel več vanjo.

Zanimivo je, da se zadnja leta tudi meni vse več oblek krči. Pa nimam vlage v stanovanju. Ampak srajca se pa ni. Jo imam še vedno, ker, kot pravi moj nezakonski mož: »Prišparano je najdeno. Še vedno jo nosim, ampak samo ob izjemnih priložnostih, da se ne bi preveč obrabila. Navsezadnje le ima svoja leta. Več kot jaz.

130826054-001In tu jo vidite od blizu. Škoda, ker ni slika v barvah. Čudno je tudi to, da stric v roki nima cigarete. Še bolj čudno je, da ima črne lase. Odkar sem ga poznala je bil siv in kot Srbi rečejo “čupav”, kar bi se po naše nekako reklo, da je imel veliko las.

Kraj: Gornja Trnava (Srbija), Rakek
Datum: 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Milavec
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. bredasikkens permalink
    22. 09. 2013 11:47

    Prav lustna zgodba. To bi se lahko dogajalo tudi meni. Prav uzivam v ponosenih oblacilih! Ravno vcerja sem obiskala trgovino z oblacili iz druge roke. Na sreco nisem imela sabo denarnice, drugace bi bila sedaj srecna lastnica torbe, narejene iz blaga, presitega kot bunda in polnjene s puhom. Jutri, ko bom imela sabo denar pa bom ze zdavnaj pozabila, da sem si jo zelela….peljala se bom s kolesom mimo trgovine v guzvi drugih kolesarjev….bilo bi prav nevarno, ce bi jaz pred trgovino zabremzala…in bom ostala….bogata…

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: