Skip to content

1942 Logatec – Prometna knjižica

28. 10. 2014

140717249b Že pred italijansko okupacijo, pa tudi še po njej, je vsak kolesar potreboval prometno knjižico, v kateri je bila poleg njegovega imena, kot lastnika prevoznega sredstva, zapisana vrsta kolesa (moško ali žensko) ter znamka in tip. Seveda je moral plačati tudi takso.

Vidrih Giuseppe, postino, je bil Vidrihov Jože in je služboval kot poštar. Pri svojem delu je še kako potreboval kolo, saj je Rakek kar raztegnjeno naselje. In to so bili časi, ko smo na Rakeku še imeli popolnoma svojo pošto. Danes je odprta le še nekaj ur na dan in včasih moraš po svojo pošto celo v Cerknico.

Podatkov o obvezni registraciji ni, je pa visoki komisar Grazioli z odredbo številka 110 dne 23. septembra 1941 uvedel nadzor nad prodajo pnevmatik za kolesa.

25. marca naslednjega leta je izdal odredbo, s katero je v Ljubljani prepovedal vožnjo s kolesi na območju, ki ga je označevala vojaška kontrolna črta. Za druge kraje v pokrajini je določil, da se smejo uporabljati kolesa samo s posebnimi dovolilnicami, ki jih izdajo karabinjerska poveljstva. Vožnja s kolesi je bila omejena na določene ure v dnevu.

Ne spada čisto k prometni knjižici, ampak je v istem dokumentu poudaril že večkrat prikazano potrebo, da se v Ljubljani odpre javna hiša. No, ja, verjetno se je tudi tja kakšen pripeljal s kolesom.

Prometna knjižica je imela tudi strani, kamor se je vpisala sprememba lastništva.

Slovarček:

  • javna hiša: kupleraj

Viri:

  • Ferenc, dr. T. Fašisti brez krinke, Dokumenti 1941 -1942. Maribor: Založba Obzorja, 1987.

Kraj: Logatec
Datum: 6. april 1942
Avtor: Kraljevina Italija, Ljubljanska pokrajina, Okrajno glavarstvo v Logatcu
Zbirka: Otilija Vidrih
Skenirano: 17. 7. 2014
Oblika: dokument

3 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    28. 10. 2014 08:10

    V današnjih časih bi bila taksa za kolo kar velik strošek za družino saj je pri vsaki hiši minimalno štiri do pet koles.
    (stari,novi, gorski,cestni………,da otroških po velikosti ne naštevam)
    Včasih smo pa imeli eno atovo kolo in smo se vsi naučili vozit z njim. Seveda pod štango saj nismo dosegli sedeža. Odrgnjena kolena,komolci in dlani so bili stalnica pri učenju. Ko si prijokal domov z krvavim kolenom so rekli “ne jukej saj prej k se buš ožjenu bo že duobru”.

    Všeč mi je

  2. 28. 10. 2014 11:10

    V nekem obdobju – ne vem dobro kdaj – so kolesa morala imeti belo pobarvano streho na zadnjem kolesu. Je bilo to zaradi boljše vidnosti? Je bilo to še pred “mačjimi očesi”?
    Ja, “pod štango” sem se tudi jaz naučila voziti na očetovem kolesu in tudi moja odrgnjena kolena so bila že dobra, ko se je bilo treba oženiti… ampak res bi rada videla, če se danes otroci še znajo peljati “pod štango”… meni se zdaj zdi prava akrobacija.

    Všeč mi je

  3. 28. 10. 2014 15:24

    Ko bi le vedeli, kje vse sem že iskal sliko kakšnega otroka, ki se s kolesom pelje pod štango. Vse kaže, da ga ni bilo fotografa, ki bi se mu to zdelo dovolj zanimivo za posnetek.

    Če kdo ve za kakšno tako fotografijo, naj prosim javi.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: