1953 Dobec – Zimsko veselje
Otroci smo komaj čakali snega. Za današnje pojme smo bili slabo oblečeni, še bolj slabo pa obuti, a nas to ni motilo.
Smučali so se večji otroci. Smučarska oprema pa je bila včasih drugačna, kot je danes. Fantje so smuči naredili kar doma. Deske so parili – kuhali v kotlu in jih krivili, na čevlje pa jih pritrdili z usnjenimi jermeni. Jaz sem prve smučke dobila že leta 1952, čisto tanke in kratke. Tisto leto je bilo zelo veliko snega. Ko so ga kidali in naredili gazi od hiše do hiše, je bil rob višji, kot odrasel moški. Ko me je oče postavil nanj, sem bila više od njega in me je bilo kar strah.
Mi smo imeli dvoje sank. Na daljše nas je šlo kar precej. Manjše so imele ograjico in na njih je sedel najmlajši. Potem je oče oboje sanke zvezal, sedel spredaj na večje, še s kakšnim otrokom v naročju, in z manjšimi klmiral kot z volanom. Če je bila podlaga ugodna, je šlo z Zalarjevega griča vse do konca vasi.
Prva vrsta:
- Pavla Kranjc – Antonova,
- Ana Stražiščar – Brešča,
- jaz, Maša Kranjc – Kranjča (Marija Košir),
- Andrej, Janez in Tomaž Kranjc – Kranjči
Zadnja vrsta:
- Tavžljeva Jelka,
- — –,
- moja mama Katja Kranjc,
- — –.
- Helena ali Minka? Nared – Francetova,
- Ivanka Stražiščar – Brešča.
Slovarček:
- klmirati: krmariti
Prispevek je napisala: Marija Košir (Maša Kranjc).
Kraj: Dobec
Datum: 1953
Avtor: France Kranjc
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: 14.11.2014 (Marija Košir)
Oblika: skenirana datoteka
RSS - Posts
Kako malo je bilo potrebno, da je bilo pozimi in na snegu lušno. Vse te igre so nas povezovale in združevale. Tu se je razvijalo pravo tovarištvo in zdravo rivalstvo. Naprimer, kdo ima hitrejše sanke, koga bodo peljale najdlje in podobno. Sploh ni bilo pomembno kdo je lepeše oblečen in kdo ima dražjo opremo, kot to velikokrat primerjamo danes. Sicer pa tudi teh primerjav ni več toliko, ker še snega nimamo več.
Po objavi slike v Slivniških pogledih so Dobčani prepoznali še oba fanta v zadnji vrsti: levi je Štefan Stražiščar – Brešč, desni pa France Kranjc – Jožetov.
Odlično!