1965 – Babno Polje – Jəvánova družina

Pisatelj Marjan Tomšič je nekoč razložil, da priimek Ožbolt izhaja iz nemškega Ost Wald, kar naj bi pomenilo vzhodni gozd. In menda so se – ne vem že kolikokrat po sto let nazaj – v okolico Čabra res naselili razni tlačanski Ožbolti, Volfi, Pantarji, Vebri, Kovači, Klimfi in kar je še tako zvenečih priimkov noter iz nemških oziroma avstrijskih dežel – na ukaz grofov seveda, da bi rudarili in topili železovo rudo.

Predniki te družine so bili doma iz Kranjcev pri Prezidu. In seveda je bilo ime gospodarjev največkrat Ivan, a v tej družini je prvorojeni sin dobil ime po padlem gospodarjevem bratu Janezu, drugi pa po prav tako padlem partizanu Slavku – oba partizana sta pokopana neznano kje, eden na Paškem Kozjaku, drugi na Lokovcu.

Stojijo od leve proti desni: brata Franc in Slavko, starša Marija in Franc, sedijo pa od leve: hči Olga, vnuk Tone, sin Jože ter Tonetova in Vesnina sestrična Bojana. Spredaj se vnukinja Vesna pripravlja, da bo sedla med druge otroke. Sliko je posnel Tonetov in Vesnin oče Tone Vesel st. nekega poletnega dne, ko jih je bilo veliko doma, a ne vsi: manjkata najstarejša dva – Marica, ki ima že svojo družino in Janez. Morda sta v službi.

Ožboltovi so oblečeni delavniško, kot bi pravkar prišli od sena, čeprav jih je fotograf najbrž posnel za hišo na Rebri. Mogoče pa so prav tam imeli ograbek, od katerega jih je privabil, čeprav trava okoli njih še ni pokošena. Ker je blizu hiše, najbrž gospodar špara ta kos košenine, da bo imel za frišno. Fanta sta dala roke v bok, posebno še ne čisto odrasli France se je postavil na moč možato. Starejši brat je že dijak, a ker je na počitnicah, mora krepko poprijeti za kmečko delo. Zdravi so videti in polni moči, zadovoljni, kakor da so pravkar skupaj opravili pomembno delo. Stara dva se veselita plavolasega drobiža pred sabo, fanta sta pripravljena na samostojno pot v svet.

Oče je skoraj neprepoznaven brez obveznega malo postrani pokritega zelenega klobuka – je bilo le prevroče zanj? In njegov obraz tokrat ne razkriva grenkobe, ki se je zajedla vanj v dolgih letih garanja v Franciji. To se je namesto v cvetočo domačijo sprevrglo v vojno, taborišče na Rabu, nevarnosti nalog terenca OF in neznosno uboštvo, ki ga ni in ni hotelo biti konca. Ampak zdaj so končno iz najhujšega – siti, oblečeni, obuti, zdravi.

Otroci so skoraj odrasli, nekaj jih je pri kruhu, nekaj jih bo kmalu, če bo po sreči … Ljudje hodijo množično delat v Kovinsko, ki je zdaj že tudi na Babnem Polju, kjer ne delajo več kitar, ampak karnise in sponke za zavese. Ni jim treba več vsak dan s kolesom v Pudob ali Lož; celo delavski avtobus že imajo za tiste, ki delajo v Loški dolini. Kovinska daje tudi štipendije in kredite. Vsak dan je malo boljši od prejšnjega. Več se zasluži, več se dobi v trgovinah, mularija se šola, bajte se popravljajo in gradijo na novo. Če bo skuzə tako, ne bo hudega. Jəvánov gospodar je čez teden na cesti, žena redi dva prašiča, molze kravo, krmi vole, kokoši in ovce in obdeluje njive. Po šihtu oče – tako kot drugi – kmetuje in gozdari. Vsi trdo delajo, skromno živijo, a ni jim hudega. V gostilno ne hodijo, k maši ženske bolj redno kot moški; za druge se ne brigajo, za politiko še manj … a konec koncev – samo da bi bil mir, pa bo že nekako, velikokrat rečeta stara dva ob spominu na kalvarijo, ki sta jo preživela.

Močna in zdrava je bila bloška nevesta Mima, ko je prve dni druge svetovne vojne prišla za ta mlado v Babno Polje. Tudi zdaj ji je videti, da se ne ustraši nobenega dela.

Na mladih svet stoji je od nekdaj veljalo in tu jih je kar nekaj: tetica Olga in njen nečak Tonček, potem Olgin brat, striček Jože, pred njim nečakinja Vesna, ki še ni sedla, pomaga ji sestrična Bojana iz daljnega Leskovca, ki je na počitnicah – njena mama Rezka je doma od Brinarjevih iz Babnega Polja …