1932 Sveti Vid – Bahnetova družina

Moj stari ata so bili doma iz Tavžljev, po domače Matičevi, in so se na Rudolfovo k Bahnetovim priženili. Kar trikrat so potovali v Ameriko, trikrat po tri leta so bili tam. Skupaj so bili z delavci iz Osredka in Podslivnice. Delali so v gozdu. Takrat so krčili pragozd, to je moralo biti v bližini Clevelanda, saj so šli ob praznikih obiskat svakinjo, Johano Turk, ki je tam živela z družino. Pravzaprav so se peljali z avtomobilom, ki si ga je kupil njihov sodelavec Privec iz Podslivnice in se ga kar sam navadil voziti. Sekali so tako debela drevesa, da so dostikrat pokazali:» Porobki so bili večji, kot ta naša miza.«

Oče so radi pripovedoval štorije iz Amerike. Nekaj je bilo takih, da so šli nam otrokom kar lasje pokonci. Predvsem zanimive so bile pripovedi od kač klopotač. Tem kačam zraste vsako leto en kamenček v repu. Ko je jezna dvigne rep in klopota. Po tem klopotanju se ugotovi, koliko je kača stara, bolj gosto je klopotanje, starejša in nevarnejša je.

Velikokrat je starega ata prišel obiskat Koščev oče iz Osredka, ki sta bila skupaj v skupini. To je bilo debata celo popoldne. Pogovarjala sta se o dogodku v sosednjem taboru. Tam je bil v skupini en zelo grob delavec. S seboj je imel tudi pravkar poročeno ženo. Ta se je kač izredno bala. Neki večer so ti delavci kurili ogenj, se zabavali in popivali. K njim v družbo je prišla tudi ta mlada ženska, ker jo je bilo strah samo v baraki. Mož jo je prijel in jo odvlekel nazaj in zaklenil v barako, da se bo tako navadila biti sama v temi. Žena je nekaj časa jokala, potem kričala in klicala na pomoč, mož pa ni pustil nobenemu zraven, češ, kar navadi naj se tudi na kače. Potem je vse potihnilo, mož je rekel, no vidite pa se je navadila sama zaspat. Ko je bilo popivanja dovolj so odšli v barako, žena je ležala mrtva, okrog nje pa se je plazila ogromna kača.

Stari ata so pošiljali domov zasluženi denar, da se je družina kar dobro preživljala. Ko pa so bili v Ameriki tretjič, se pa tega ni dalo več. Tudi, ko so se po treh letih odpravljali domov, denarja niso mogli nesti s seboj. Zato so nakupili dragocene stvari, uhane, prstane,verižice in podobno, misleč, da bodo to doma spravili v denar. Družina je bila vesela snidenja in so utrujeni odšli spat. Ko so zjutraj vstali, je bilo v hiši okno odprto, kovčka pa nikjer. Po nekaj letih so našli v Iški ostanke kovčka, za vse ostalo pa niso nikoli zvedeli.

Kar nekaj furmanov iz Notranjske je hodilo na Ljubelj s konji in vozmi. Tam so odvažali material, ki je nastal pri gradnji in obnovi ceste skozi ljubeljski predor. Seveda so tudi naš stari ata odšli s konji in vozom za zaslužkom. Tam so bili od zgodaj spomladi do pozne jeseni.

Kljub nenehnemu pehanju za zaslužkom in preživetje, naš stari ata niso bili nikoli pri zdravniku. Vse življenje so kadili fajfo s samo doma pridelanim tobakom. Ko so bili že starejši, so vsak dan pili čaj iz raznih vrst rožic in dočakali starost častitljivih 95 let. V postelji so bili samo zadnjih deset dni, Pogovarjali, oziroma molili, pa so do zadnje minute.

Spredaj:

• Sedijo moj stari oče, Jožef Tekavec,
• zraven stoji Justa Tekavec, hčerka najstarejšega sina Jožefa ml., ki je nekaj časa živela pri starih starših na Rudolfovem in
• Neža Tekavec, moja stara mama.

Zadaj:

• France Tekavec, moj ata,
• Nežka Tekavec, poročena Arko, živela je pri Svetem Vidu.

Slovarček:

• parobek: štor
• štant: del kozolca med dvema stebroma
• šupa: lopa
• cimper: tu prostor pod ostrešjem
• prdevnik: del gospodarskega poslopja, prostor za voz

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Rudolfovo
Datum: 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 9. 3. 2015
Oblika: fotografija