1964 Bezuljak – Na veliko soboto

Velika noč je največji krščanski praznik*, o čemer smo že večkrat pisali. Ob vseh cerkvenih obredih tega praznika pa so nastali tudi običaji, ki se deloma razlikujejo po raznih krajih. Na Menišiji na veliki petek nismo imeli kakšne posebne jedi, pri nas smo največkrat jedli kislo zelje, je pa post veljal tudi še do velike sobote zvečer. Veljalo je, da na veliki petek in soboto ne delajo na njivah ali v gredi, ker ta dva dni bog leži pod zemljo.

Na veliko soboto zjutraj duhovnik v farni cerkvi blagoslovi ogenj, ki ga potem odnesejo po vaseh. Za prenašanje ognja potrebujejo drevesno gobo, ki jo razrežejo na manjše koščke – ti se vnamejo ob žerjavici blagoslovljenega ognja – in kovinsko posodo, da goba v njej tli. Iz oddaljenih vasi so morali imeti dovolj gobe, da je ogenj zdržal celo uro hoda ali več. Včasih je blagoslovljen ogenj – gobo prinesel v vsako vas mežnar in nesel do vsake hiše. Gospodinje so imele že očiščene peči in štedilnike, pripravljene s podneto, da je zagorel nov ogenj. V peči so na veliko soboto sežgali tudi leseni žegen od prejšnjega leta, da se je velikonočna peka lepo spekla. Košček blagoslovljene gobe smo odnesli tudi na njivo, da je tam dogorela, v priprošnjo za dobro letino. Mežnar je dobil za trud manjši denarni prispevek. Dandanes, ko skoraj ni več mežnarjev, ogenj na Menišiji nosijo starejši ministranti, seveda se do vasi pripeljejo z avtom.

Včasih so od vsake hiše nesli k žegnu v jerbasu, na glavi. Jerbas je bil očiščen, na vrhu je bil vedno lep, štikan prtiček. Gospodinje so kar tekmovale, katera bo imela lepšega. Na sredini prtička je bilo največkrat jagnje, ki je držalo bandero ali pa Jezusov monogram – IHS, ob robovih pa različni vzorčki cvetja. Prtiček je bil obrobljen s čipko. Jerbas z jedili so nesla k blagoslovu dekleta, po blagoslovu so pohitela domov.

 Za žegen smo imeli pri nas jerbas, ki smo ga očistili in včasih tudi malo osvežili barve. Jerbas so vedno napolnili mama. Na dno so dali papir, da se jerbas ne bi namastil od dobrot. Najprej so v jerbas položili kolač – potico z orehi in rozinami, spečeno v okroglem modlu, štrukelj, ob strani  so dali nadlvajne in pleče, tri  korenine hrena in kuhana jajca.

Jedi so najprej pokrili z belim vezenim prtičkom, povrh pa še ta boljšega, vezenega z barvno pavolco.  Na vrh jerbasa pod prtiček so položili še surovo jajce in drobiž, ki  smo ga v cerkvi položili v košaro pri vhodu, za župnika. Za lažjo nošnjo jerbasa smo uporabljali svitek, ki je bil samo za boljše priložnosti. Bil je črn, prepleten z rdečimi in modrimi trakovi.

 Ko sem šla od doma, je bil moj vrat še bolj močan in nisem potrebovala rok, da sem lahko zravnana nesla jerbas do cerkve. Nošenje na glavi zahteva nekaj vaje, je pa neprimerno lažje kot nošenje na boku ali v naročju.