Skip to content

1938 Babno Polje – Slavko Ožbolt, Ivanov

24. 06. 2015

141215902Fotografija je bila posneta pred Avguštinovo hišo na Babnem Polju med letoma 1938, ko je umrla mati mladeniča Slavka Ožbolta na sliki in pred pomladjo 1942, ko je ta odšel v partizane. Črni trak na reverju nosi v znak žalovanja za materjo.

Slavko je bil rojen okoli leta 1920 kot tretji sin in četrti, najmlajši otrok Franca in Angele, Ivanovih iz Bukovice na Babnem Polju.

Na fotografiji drži kolo, s katerim se je rad odpeljal na Bloke, najbrž na materin dom na Radlek, mogoče tudi na Hudi Vrh h kakim sorodnikom. Je kolo na sliki tisto, ki ga je pripeljal brat Franc iz Francije ali si ga je Slavko kupil sam? Če je kolo bratovo, potem je slika nastala šele v letu 1940 ali 1941, kajti takrat je Franc prišel domov.

Slavko ni šel na delo v Francijo kot starejša brata, saj je moral tudi na domači kmetiji nekdo delati. Pri Ivanovih je pred vojno gospodaril ostareli oče Franc, na dom se je vrnila hči Viktora z otrokoma Anko in Filipom, ki jima je v Franciji umrl oče, od sinov pa je bil doma le še mladi Slavko. Ko je vojna že zajemala Evropo, se je bodoči gospodar Franc mlajši vrnil iz Francije in se že po napadu na Jugoslavijo in prav ob italijanski okupaciji poročil. A ni bil dolgo doma in šele po kapitulaciji Italije se je vrnil iz taborišča na Rabu, z Blok pa njegova žena z dojenčico Marico.

Svakinja Marija, ki je k hiši prišla spomladi 1941, se je Slavka po 60 letih spominjala kot postavnega in rdečeličnega mladeniča s košatimi, svetlimi lasmi, starega nekaj čez dvajset let. V partizane je odšel že pred julijsko ofenzivo 1942. “Spomladi 1942 so šli”, je ostalo v družinskem spominu – torej Slavko ni šel sam, ni pa znano, kdo je bil še z njim. Franca, ki je bil julija 1942 interniran na Rabu, so Italijani zaradi bratov od tam odpeljali na zaslišanje v Ljubljano: en brat je bil v partizanih, drugi zaprt od 1941 leta … Franc nikoli ni pozabil, kako so ga pretepali v Ljubljani, preden so ga vrnili v taborišče na Rab, kjer je komaj preživel.

Po pisanju Mire Mihevc in soavtorja Franca Mlakarja – Naneta v knjigi Na nevarnih poteh *, je bil Slavko v partizanih pomočnik mitraljezca Naneta v zaščitni patruljili, ki je spremlajala Franca Leskovška- Luko, takrat sekretarja CK, vendar se je svakinja spominjala, da je bil vsaj nekaj časa tudi kurir. V knjigi izvemo nekaj drobcev, ki osvetlijo življenje Slavka Ožbolta v času od 20. septembra 1943 do njegove smrti. Med drugim sta z Nanetom nadvse skrbno varovala tudi pisatelja Franceta Bevka, ko je ta obiskal svoj dom v Zakojci.

Slavko je umrl pozimi, v snegu, najverjetneje konec novembra 1943, ko sta z mitraljezcem Nanetom pri opravljanju dolžnosti, na katero ju je poslal Franc Leskošek, samo v razdalji nekaj metrov naletela na nemško predhodnico. Mitraljezec, ki mu je bil Slavko pomočnik, pravi, da sta razločila mongolske obraze nemški vojakov, ki so, ko so ju zagledali, “zatulili in se vrgli v sneg levo in desno od gazi”. Ožbolt je začel streljati prvi, nato še Nane in ko je ta izpraznil okvir nabojev na mitraljezu, mu je Slavko podal novega, rekoč: “Nane, pobili naju bodo!” in že je dobil rafal v glavo, skozi sence … tako piše v knjigi. To se je zgodilo na Lokovcu na Primorskem. Kje so Slavka pokopali, družina nikoli ni izvedela.

Ko se je F. Leskošek preko Mašuna vračal s Primorske v Kočevski rog, je sklenil, da se ustavi pri Slavkovi družini in jim sam sporoči vest o njegovi smrti. V knjigi piše, da je govoril z njegovo materjo, a je bila ta tedaj že v grobu, tako da je žalostno vest sprejela najverjetneje najstarejša sestra Viktora, ki pa kratko malo ni hotela priznati, da gre za njenega brata, pač pa za soimenjaka iz vasi, saj je to zanjo pomenilo, da je v kratkem času po izgubi moža in matere ter aretaciji dveh bratov dokončno izgubila še tretjega. Nastala je zmeda, partizani so odšli, družina pa se je le morala sprijazniti, da Slavka ni več. V šoku in žalosti so si domači zapomnili le še to, da je partizan iz Leskoškovega spremstva dejal: “Saj jaz vem, pod katero bukvijo so pokopali Slavka!”, češ, pokazal vam bom, ko pride čas … Ivanovi nikoli več niso videli tistega človeka in nikoli izvedeli, kje leži njihov Slavko.

Ko se je Francu in Mariji Ivanovima po vojni rodil še drugi sin, so tudi njemu dali ime po padlem gospodarjevem bratu. Vsakega 1. novembra zagori svečka pri spomeniku na Babnem Polju tudi za strica Slavka. Prižge jo nečak z njegovim imenom.

141215902-001Lepo se je uredil Ivanov Slavko tistega dne: Svetla obleka s pumparicami, ki na kolesu ne delajo težav, da bi jih zgrabila, umazala ali celo strgala veriga; bela srajca, črtasta kravata, kravatna igla, okras na reverju, lasje počesani in usta na smeh.

Izza letvaste ograje silijo listi kapucinke in za ozadje je grm španskega bezga, nad njim pa najbrž jablana. Tudi na oknu Avguštinove hiše nekaj cvete … Na fotografijo se je prikradla tudi senca postave v klobuku, ki se zdi kakor zlohotno znamenje, a je najbrž le posledica nepazljivosti fotografa.

Viri:

  • Janez Ožbolt, Babno Polje, ustno, maj 2015
  • Slavko Ožbolt, markovec, ustno, maj 2015
  • Mira Mihevc: Na nevarnih poteh, Skupnost borcev zaščitne enote VPV Slovenije, Ljubljana, 1995

Kraj: Babno Polje
Datum: med 1938 in 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 12. 2014
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: