1904 Jurij Klančar – Dimnikarski račun

Za dovršeno snaženje dimnikov za koledarsko leto 1904 na Vrhniki št. 24 je Juri Klančar, dimnikar, računal 4 okrogle krone. Za primerjavo: uradnik je imel 1440 kron plače. Tega leta je v predilnici Litija mladoletnik zaslužil 7,6 krone na teden, delavka 9,5 krone, delavec 11 kron in preddelavec 18 kron.

Ervin Fritz: Dimnikar je črn grof

Dimnikar je črn grof, črn grof, črn grof,
dimnikar je črn grof, črn grof.

Kdor ne reče knofu gumb, knofu gumb, knofu gumb,
kdor ne reče knofu gumb, je en lump!
 

Ko je v pradavnini udarila strela v sušico in tako zanetila požar, je jamski človek naletel na pečeno divjačino in mu je zadišala. Tako je spoznal uporabnost ognja za pripravo hrane. Premaknemo se mnogo stoletij naprej in ugotovimo, da je z uporabo ognja povezan tudi nastanek in razvoj dimnikarske službe. V davnih časih sta bili gradnja in vzdrževanje kurilnih naprav enostavni. Tehnični napredek pa je zahteval specializacijo. Nastal je poklic dimnikarja. Osnove za njegov nastanek je pripravil razvoj kurilnih naprav v srednjeveških mestih. Hiše so se tiščale tesno skupaj in požar je pomenil katastrofo za celo mesto. Mestne in deželne oblasti so prišle do zaključka, da so ureditev kurilnih in dimovodnih naprav, redno čiščenje dimnikov in požarno-varstveni ukrepi zelo pomembni. V ta namen so izdale posebne predpise, tako imenovane požarne rede in v povezavi s tem gradbene rede.

V naše kraje so prišli prvi dimnikarji iz Italije oziroma Laškega. To so bili potujoči dimnikarji. Ker jih je bilo malo in so bili brez stalnega bivališča in stalnega delokroga, so se pozno organizirali v cehe. Na področju takratne Avstrije je bil prvi dimnikarski ceh ustanovljen leta 1664. Cesar Leopold mu je tega leta podelil tako imenovane »rokodelske article«. To je bil nekakšen dimnikarski red, ki je določal pravice in dolžnosti dimnikarjev. Leta 1774 ga je cesarica Marija Terezija potrdila in je veljal vse do leta 1883, ki je bil predpisan nov dimnikarski red. Veljal je vse do razpada Avstro-Ogrske ob koncu druge svetovne vojne.

Ker je bila Marija Terezija napredna cesarica, so bila taka tudi pravila. Požarni red iz leta 1722 je določal, da ognjišča ne smejo biti previsoka, da mora biti urejen dostop do dimnikov, da morajo biti na podstrešjih požarna tla in podobno. Marija Terezija ga je dopolnila: ognjišča naj bodo odmaknjena od lesenih sten, dimniki morajo biti pravilno zgrajeni, hiše v mestih niso smele biti pokrite s skodlami ali slamo.

Nadaljevanje sledi

Ko je bila na Rakeku še Tuševa trgovina (… vse so nam pobrali, kar vrednega je b’lo), sem srečala nekega gospoda, ki se mi je zdel neverjetno znan, ampak nisem vedela, od kod. Sive celice so delala s turbo pospeškom in ko sva pred blagajno stala v vrsti en za drugim, mi je potegnilo. »A, to ste vi, dimnikar! Vas nisem spoznala, ker ste čisti!«

Viri:

• Občinska uprava : poučni stanovski list županom, občinskim tajnikom, občinskim svetovalcem in drugim javnim organom (1912), letnik 7, številka 20. URN:NBN:SI:DOC-TAGEGTCX from http://www.dlib.si
• http://.dimnikarstvo.si/si/o_dimnikarski_službi/zgodovina_dimnikarske_službe/nastanek_dimnikarske_službe_vrecko.htm

Kraj: Vrhnika
Datum: 23. december 1904
Avtor: Jurij Klobjičar
Zbirka: Zgodovinski arhiv Slovenije cer-4-154-683
Skenirano: 19. 3. 2015 (ZAS)
Oblika: skenirana datoteka