Skip to content

1931 Sv. Vid – Gradnja ceste

23. 07. 2015

F_1931_1_3_009Takole je izgledala trasa ceste proti Sv. Vidu leta 1931. Nova cesta je potekala vse od Cerknice do Sv. Vida. Tudi danes se zavedamo, kako je dobra prometna povezava pomembna za vsak kraj. Sv. Vid je nekakšno križišče, od koder vodijo poti na vse štiri strani.

Avtor fotografije je Peter Naglič, ki je bil na obisku pri sorodnikih svoje žene v Selščku. Verjetno je bila nedelja, mogoče celo praznik. V sklopu te zbirke fotografij so še ostale, iz katerih lahko razberemo, da so se na izlet podali z zapravljivčkom. Na poti je Naglič v vasi Bečaji fotografiral cestni valjar, o katerem smo že pisali.

 V naslednjem prispevku lahko vidimo, da je bilo po vojni več možnosti, kako so se od Sv. Vida podali v Ljubljano. Seveda je bilo potovanje čisto drugačno, kot je danes.

 

Črna borza

Pozimi sta naša mama in ata nakuhala kar precej žganja, zdaj je bilo treba iz njega iztržit kak dinar, da so nam otrokom kupili za Veliko noč kaj za obut. Naša mama in Zorcova teta sta naložili nekaj skrbno zavitih steklenic žganja v nahrbtnik, zraven pa dodali še maslo, prekajen nadelan svinski mehur in nekaj jajc in odšli v Ljubljano prodajat na črno borzo.

Pot ni bila lahka. Avtobusa ni bilo, od Sv. Vida je bila pot najdaljša čez Rakek, pet ur hoje do vlaka, in potem še draga vozovnica za vlak. Najrajši smo hodili čez Strmec v Borovnico, ali pa čez Rakitno v Kamnik, pa še vozna karta je bila cenejša. Ker pa so imele v nahrbtniku sumljivo robo si po tej poti nista upali. Predvsem na poti mimo Strmca je bila kontrola na vsakih nekaj sto metrov. Znano je, da je ta pot vodila le nekaj deset metrov stran od Krimske jame, kjer so se med vojno dogajala strašna grozodejstva in naprej mimo kasarn, kjer so bili med vojno nastanjeni domobranci, nekaj let po vojni pa so bili tu vojaški zapori, zato je bila tod mimo kontrola zelo poostrena. Saj, ko smo šli v Borovnico samo na obisk k sorodnikom ni bilo problema, kontrola nas je ustavila, vprašala kam in smo šli naprej. Da bi pa šle tod mimo ženske z naloženimi nahrbtniki, pa ni bilo za rezkirat.

Tako sta jo vsega hudega vajeni Rudolfovki mahnili kar čez Iško. Najprej na Čohovo čez Črn potok do Osredka od tam čez Iško na Črno vas in naprej v Ljubljano na tržnico.

Našle so si dokaj skrit in varen kotiček in kar po tleh razstavile jajca in maslo, žganje in meso je ostalo v nahrbtniku. Začele so se razgledovat po kupcih, kar se pred njima znajde miličnik, kot bi zrastel iz zemlje. Kako sta zatrepetali si človek lahko samo predstavlja. Prvo vprašanje je bilo, kaj je v nahrbtniku. Ubogljivo sta vse zložili ven in čakali, kaj bo. Miličnik je vprašal po ceni. Povedali sta najnižjo možno ceno. Ukaz je bil «zložita nazaj v nahrbtnik, gresta z mano.«

Šla sta pred njim do visoke stavbe, pa v dolgo temno vežo, pa po stopnicah navzdol do podesta, pa še bolj po temnih stopnicah še niže, pa spet po dolgi temni veži prav do konca. To so zapori, sta si šepnili. Tu sta morala zložiti vse stvari ven na nekakšno polomljeno klopco. Miličnik ju je vprašal, koliko bi hoteli za vse to. Misleč, da stojita pred zaporno celico, sta rekli ceno še nižjo, kot na trgu. Miličnik je segel v žep in njima plačal, kolikor sta prej stvari ocenili. Zadovoljen je ukazal« zdaj pa se mi spokajta in nobene besede o tem, sta razumeli.« Pobrala sta denar, bolje drobiž in pot pod noge naravnost na železniško postajo.

Zdaj sta si lahko privoščili prevoz z vlakom celo do Borovnice k mamini sestri. Tam sta povečerjali in prenočili. Drugi dan sta šli brez skrbi mimo vojašnic čez Strmec mimo Krimske jame do Beča, naprej na Župeno, Koščake, Korošče, Šivče in domov na Rudolfovo. Nič jih ni težilo, nahrbtniki so bili prazni v denarnicah pa le nekaj drobiža. Srečni samo, da sta zdravi in spet doma.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Sv. Vid – Žilce
Datum: 1931
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Etnografski muzej Slovenije
Skenirano: 23. 1. 2013
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. 23. 07. 2015 12:37

    Kakšna dramatična pot!

  2. Anajedrt permalink
    23. 07. 2015 12:49

    Fotografija Sv. Vida se po toliko letih skoraj ni nič spremenila. Le streha šole se je sesula sama vase, vse ostalo pa isto. Zaraščenost terena, tudi grmi so še vedno tolikšni kot pred
    osemdesetimi leti, ko je bila cesta še v gradnji. Temu ovinku, ki je prikazan na sliki pravimo
    “Bovhov ovinek” in je zadnji ped vasjo.

  3. 24. 07. 2015 12:36

    Že če se pelješ z avtom je pot iz Borovnice pa do Rudolfovega grozno dolga.Pridne so bile te ženske, povrhu pa še vzdržne.

Trackbacks

  1. 1950 Ljubljana – Štiri sestre in birmanka | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: