1912 Oroslav Klančar – Dimnikarski račun

Po prvi svetovni vojni je na območju Slovenije veljal še stari obrtni red iz leta 1883. Leta 1931 pa je izšel obrtni zakon, ki je bil podlaga za Pravilnik za izvrševanje dimnikarskega obrta, ki je izšel leto kasneje. V prilogi je imel cenik za dimnikarske storitve. Dimnikarjem so določili okoliše in jim tako zagotovili tudi eksistenčno varnost. Naloga dimnikarja je bilo tudi požarno ogledovanje, katerega strošek je pokrila občina. Ker je bil to precejšen znesek, so nekatere občine zaprosile za deželni odbor. Ta je odgovorila, da je izvrševanje požarno-policijskih predpisov in odredb po določbah Občega državnega zakonika v pristojnosti občin in tako tudi plačilo, zato je treba stroške plačati iz rednih občinskih dohodkov in ni mogoče uveljavljati povračila iz gasilskega sklada.

V drugi polovici 19. Stoletja se je povečalo delo dimnikarjev. Industrija se je razvijala, pojavile so se nove kurilne naprave, razširila se je uporaba železnih peči in kotlov centralne kurjave. Delo je zahtevalo več strokovnega znanja. Vajenci so se morali poleg praktičnega udeležiti še teoretičnega izobraževanja v posebnih obrtnih šolah, ki so jih obiskovali po končanem delovnem tednu, kasneje pa dan ali dva med delovnim tednom.

Velik mejnik je predstavljala druga svetovana vojna. Najprej je nastopilo hudo pomanjkanje kadra. Mnogo dimnikarjev je med vojno izgubilo življenje, izobraževanje je popolnoma prenehalo. Mladina za to delo ni bila zainteresirana, ker je imela velike možnosti za šolanje, fantje se za dimnikarske vajence niso odločali. Leta 1950 je izšla Uredba o ureditvi in opravljanju dimnikarske službe, ki je v večjih mestih vzpodbudila združevanje obrtnikov v dimnikarska podjetja. V tem času je nastala večina dimnikarskih podjetij v Sloveniji, ki so delovala vse do osamosvojitvene vojne. Dimnikarska podjetja so pozitivno vplivala na napredek stroke. Izboljšale so se delovne razmere, varstvo pri delu, uredili so umivalnice. Število vajencev je doseglo vrhunec v 70. Letih prejšnjega stoletja. Šola za dimnikarje je bila leta 1967 prestavljena iz Ljubljane v Maribor, ker je bilo na tistem področju več interesa za ta poklic.

Leta 1965 je bil sprejet Republiški zakon o dimnikarski službi, ki je prepustil organizacijo dimnikarske službe občinam. Zakon je bil leta 1974 dopolnjen, a je obdržal pristojnost občin za organizacijo dimnikarske službe. S spremembo zakonodaje je dimnikarska služba v letu 2004 postala obvezna državna gospodarska javna služba pod okriljem Ministrstva za okolje in prostor. Na podlagi javnih razpisov so izbrali izvajalce storitev za tista območja, kjer se lokalne dimnikarske službe niso uspele organizirati (!?). Izvajalcem so podelili koncesije. Tako jo je za Rakek dobil nekdo iz Sodražice, dimnikar, ki živi na Rakeku pa je dobil koncesijo za Ilirsko Bistrico. Pa razumi, kdor more.

Če vam dimnikar pozvoni pri vratih, ga menda ne smete zavrniti. Simbol dimnikarja ponazarja komunikacijo z bitji ‘od zgoraj’ ter ljudem prinaša mir, zdravje, spokojnost in ljubezen. No, pri nas je bilo malo drugače. Dimnikar ni pozvonil pri vratih, se je kar napovedal. Praviloma ob sedmih zjutraj sredi tedna. Potem si vzel dopust in si ga čakal do treh. Prišel je spomladi in očistil peč centralne kurjave. Ker je po nekem trapastem predpisu treba čistiti kurilne naprave NAJMANJ dvakrat letno, se je napovedal ponovno jeseni. Pa nikakor jim ne dopovedat, da poleti centralne nismo kurili. Pametnejši odneha.

Čiščenje dimnika naj bi bilo bistven del požarne varnosti vsakega doma. Prav iz tega razloga je dimnikar tudi simbol sreče. Na ta način skrbi za varnost domačega ognjišča, ki je bilo od nekdaj središče družinskega življenja. Po ljudskem verovanju naj bi ognjišču živeli družinski in gospodinjski demoni, ki prinašajo rodovitnost in življenje samo. Za srečo pri hiši je bilo treba vsak dan očistiti ognjišče ali peč pepela in saj. Pa ne samo za srečo. Če ni očiščeno, ne gori in potem ne greje. Svojo simboliko ima tudi dimnik, skozi katerega je mogoče oditi ali zbežati v nebesa. Nič čudnega, da skozenj prilezeta Božiček ali Dedek Mraz. Če gre v nebesa, gre tudi dol.

Dimnikarji so poleg omel s sabo nosili tudi lestve – tudi te so simbol sreče in morajo biti postavljene pokonci, da vodijo proti nebu oziroma v nebesa.

Sicer pa je še vedno živa vraža, da se moramo prijeti za gumb in si nekaj zaželeti, če srečamo dimnikarja, in želja naj bi se nam izpolnila. Od kod izhaja to prepričanje, ni jasno, je pa ta običaj tako razširjen, da so simbol sreče postali celo gumbi sami.