1917 Planina – Kuhinja med prvo svetovno vojno

Fotografija je nastala sredi prve svetovne vojne. Le kaj so kuhali v tej kuhinji? Vojni čas je prinesel pomanjkanje hrane in lakoto, posebno v mestih, na podeželju je bilo najbrž le nekoliko lažje. Kolikokrat je bila posoda za moko prazna? Lahko sklepamo, da so bili veseli, če so imeli kar koli za v lonec. Uživali so tudi hrano, ki je sicer v normalnih razmerah ne bi.Uporabljali so različne nadomestke. Kljub varčevanju je nastopila prehrambena kriza, ki je zaznamovala vso Avstro–ogrsko monarhijo in tudi naše kraje. Prebivalce so med drugim pozivali tudi k pripravi nabranih divjih rastlin, pojavili so se recepti in napotki za krizne čase. Marija Remec je leta 1915 napisala knjigo Varčna kuharica, ki je prva kuharska knjiga za obdobja pomanjkanj v slovenskem jeziku. Tudi danes, ko so mnogi ljudje pri nas na robu revščine, lahko pride še kako prav. Ravno tako tudi njena kasnejša knjiga z naslovom Kuharica v kmečki, delavski in preprosti meščanski hiši, izdana med obema vojnama. Menim, da gre pravzaprav za zdravo in okusno prehrano, kar lahko sklepamo iz recepta za tako imenovane „fižolove šniceljne“. Tako lahko dobimo kakšno idejo za pripravo hrane tudi za današnji čas.

Za pomanjkanje in lakoto med prvo svetovno vojno sem prvič izvedel pri osmih letih, ko sem bil na počitnicah pri babici in dedu na severnem Moravskem. Moja babica Emilija je bila skromna in mila ženica, doma iz vasi Jedlí, nedaleč od današnje poljske meje. Opazil sem, da pripravlja preproste jedi, saj sta imela z dedom majhni pokojnini. Nekega dne me je vprašala, kaj si želim za večerjo. Doma sem rad jedel polento z belo kavo iz proje, zato sem jo prosil: „Bábinko, prosím tě, uvař mi polentu!“ („Babica, prosim, skuhaj mi polento!“) Začudeno me je pogledala in rekla: „Kaj je polenta, kaj je to?“ Razložil sem ji, da se polenta skuha iz koruznega zdroba. Zavzdihnila je: „Ježišmarijá, to jsme jedli za první světové války, když nebylo nic jiného k jídlu!“ („Jezus, Marija, to smo jedli med prvo svetovno vojno, ko nismo imeli ničesar drugega!“) Povedala mi je, da je bilo še posebno hudo leta 1917, ko se je rodila moja mama.

Polente na severnem Moravskem nisem dočakal, saj tam ni bila v navadi. Rad pa sem jedel ržen kruh s kumino, namazan z maslom, včasih tudi z odličnimi kvarglji (tvarůžky). Pa tudi kakšno domače jajce, saj je imela babica pri hiši svoje kokoške.