Skip to content

1930 Loški Potok – Posnetek z vrha Hriba

12. 09. 2015

Loski-Potok_002Sliko Loškega Potoka je posnel ljubljanski fotograf Vekoslav Kramarič verjetno v tridesetih letih 20. st., posodil pa nam jo je Slovenski etnografski muzej. Obe poti, ki se križata pod pravim kotom vodita k cerkvama, ena iz Šegove vasi, drugi iz vasi Hrib, pod vrhom je tudi kratka bližnjica. Večja cerkev je posvečena sv. Lenartu, manjša in starejša pa sv. Benediktu, levo od nje je pokopališče, med obema cerkvama pa župnišče in mežnarija.

Velika stavba spodaj je nekdanja šola, večja hiša v sredini zadaj pa je gostilna Pri birtku (ali Birtku? – je Birtek tu priimek ali le beseda, ki označuje hišo, kjer bog roko ven moli?). V ozadju je greben Racne gore, imenovan Jelenji vrhi, pod njimi levo pa ledeniška Retijska uvala, po kateri se pride do Retij in naprej do cerkve sv. Florijana. Nekaj hiš v vasi Hrib je zgrajenih precej podobno, z dvokapno streho in frčado. So nastale v istem obdobju? Je bila gradnja tako podobnih hiš, ki so videli lične in nove, posledica kakšnega požara ali le nenadnega večjega priliva denarja? So tudi Potočani dobro služili pri gradnji Rupnikove linije v pogorju Racne gore? Menda so bile plače zelo dobre – tamkajšnji delavec naj bi zaslužil več kot učitelj v Loški dolini.

Takšen ali pa vsaj ne veliko drugačen je bil Loški Potok, ko ga je gledal dr. Anton Debeljak, ki je potem milo in otožno zapisal:”O, moj sončni Loški Potok!” Takega je videl Rudolf Mohar, ko je zapisal pravljico o njegovem nastanku in potopljenem zvonu … Kakšen je bil v času Zofke Kvedrove, ko je navdihnil pretresljive Hrvatarje?

Po letu 1960 se je Loški Potok začel razcvetati – ne po čudežu, samo zaradi nemških mark, ki so jih pošiljali domov garaški potoški gastarbajterji. Že od nekdaj je šel daleč naokoli glas, da takih garačev kot so Potočani, ne premore svet. Še grabljice so z rokami vso travo iz grmovja potrgale, niti bilka sena ni ostala za njimi … No, pa radi so popili in se radi skregali in stepli in tudi ženske so bile jezične in šarf. Seveda, ko so jih pa Ložanje dražili, da so iz Bobove dežele doma, kjer ima še svetnik bobovo vejo v roki … oni so jim vračali s fižolovci, a to vseeno ni bilo nič hudega – v Loškem Potoku fižol ni rasel, le na zmrzal odpornejši bob.

Od nekdaj so se Potočani na veliko izseljevali – v Ameriko, Nemčijo, Francijo … Najmanj kar je bilo, je bilo to, da so hodili sezonsko tesat in gozdarit na Hrvaško. Mož po šest mesecev ni bilo doma, ženske pa so se same doma ubijale, kakor so vedele in znale. Še na Titaniku so imeli svojo potnico, ki je preživela njegov brodolom in imela potem do smrti pri tisti ladijski družbi zastonj karto – kamor in kolikorkrat bi hotela – a ni šla nikoli nikamor več; tako mi je pripovedovala Rihtarjeva teta … Ampak zdaj je vse drugače.

Nekako takrat, ko je bila posneta fotografija, je bila rojena tudi naša teta Anica, mogoče kako leto pozneje. Tistega davnega leta 1957 je odšla iz njega in potem po njem hrepenela dolga desetletja. Še po oseminpetdesetih letih življenja v Kanadi mi piše o prvih letih svojega izseljenskega življenja, ki so bila polna domotožja, žalosti, osamljenosti, a tudi ponižnosti, potrpežljivosti, povezanosti, vztrajnosti in pozneje ponosa ob pogledu na prehojeno pot …

Kako bridek kruh lahko reže tujina – to so vedeli že kdaj, pa vendar: vsak ima svojo pot, svoje stiske in zagate, svoje izbire in odločitve, svoja vztrajanja in upanja …

Loski-Potok_002-001Manjša je cerkev svetega Benedikta, druga, večja cerkev svetega Lenarta. Prav neverjetno lep pogled – ne brez simbolike – na idilično pozidani hrib, za njim pa pobočje iz samih smrek. Spredaj se po košenini vzpenja bela pot … še pokopališče je videti vabljivo s svojo vzvišeno lego.
Loski-Potok_002-002Stara šola na Hribu v Loškem Potoku.
Loski-Potok_002-003Hiše in hišice, prijazne in pohlevne … no, kakšna malo manj … vmes skednji in hlevi, “kakor piščeta” bi rekel Župančič. Pišejo, da se je pesnik med svojimi dopusti v Koča vasi včasih peš odpravil čez Konjske loke v Loški Potok – kake tri ure je trajalo, pravijo. Čeprav je najhitrejši hodec, za katerega sem slišala, Ravšeljnov oče iz Viševka, prišel v treh urah že v Ribnico! Po bližnjicah in brezpotjih, pa vendar.

Slovarček:

  • Hrvatarji: gozdni delavci, ki so čez zimo delali na tujem; tu literarno delo Zofke Kveder
  • gastarbajterji: delavci na tujem, gostujoči delavci
  • šarf: oster

Viri:

  • M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, založba Kmečki glas, 2004

Kraj: Hrib – Loški Potok
Datum: neznan, verjetno trideseta leta
Avtor: Vekoslav Kramarič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano: 2012 (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
6 komentarjev leave one →
  1. Anajedrt permalink
    12. 09. 2015 19:03

    Kako so te hiše lepe in urejene, pa tudi sončna svetloba jih naredi še lepše. Je večina hiš pokritih s skodlami, nekaj s trnitom, slamnate pa ni nobene, kot so bile na notranjskem.
    Krasna vas.

  2. Neva Ule permalink
    13. 09. 2015 07:39

    Res je lepo v Loškem Potoku. Vas Hrib je še danes lepo urejena. Opozorila pa bi, da mala cerkvica na Taboru ni cerkev sv. Benedikta, ampak sv.Barbare in hiša v vznožju je Rusova, tista malo bolj desno pa je Birtkova. To je domače ime hiše. Tudi sedaj se tako imenuje in
    še vedno je gostilna.

  3. Vlado Mohar permalink
    13. 09. 2015 10:10

    Ja, tako je prav, kot je zapisala ga. Neva Ule.
    S slamo pa ni krita nobena hiša, ker so bile skoraj vse zgrajene med letoma 1880 in 1910. V tem času je bilo tukaj 5 gostiln (od katerih je bila ena že kmalu preurejena v občinsko zgradbo s pošto), konzum, mizarska delavnica, šola, društveni dom in kovačija. Tudi nekaj preostalih je bilo bolj povezanih z “gospodarsko dejavnostjo” kot s kmetijstvom (voznik poštne kočije, odkupovalec lesa za žago). Navedenih 30 let je bilo za Loški Potok gospodarsko ugodnih. Delovali sta 2 parni žagi, ki sta dajali delo tudi nekaj ženskam (o čemer piše tudi Zofka Kvedrova), še posebno pa številnim furmanom. Nekaj denarja je ljudem navrgla tudi prodaja lesa, pa “amerikanci” so tudi nekaj prispevali. Tudi za “hrvatarje” so bili to še ugodni časi. Seveda je bilo v ostalih vaseh Loškega Potoka še nekaj trgovin, krojačev, čevljarjev, kolarjev …
    Kot zanimivost naj navedem še podatek, da je eno od hiš na fotografiji, okrog leta 1896 zgradil trgovec iz Loža Franc Kovač, po domače Storžek.

  4. 13. 09. 2015 18:54

    Najlepša hvala vsem za bogate dopolnitve in komentarje!
    Žal mi je za strel mimo, ko sem zapisala , da je manjša cerkev posvečena sv. Benediktu – kakor sem dobila, tako sem prodala, nisem pa utegnila preverjati, čeprav me je zanimalo, čemu prav ta dva svetnika in kako to, da kar dva skupaj… Morda naslednjič…

  5. Daniel permalink
    15. 09. 2015 15:55

    Prav pa je tudi, da se omeni tudi Potošce, ki so odšle iz Loškega Potoka po svetu. Tako je v Ribnici bil njihov delež kar upoštevanja vreden, saj so (to velja najbrž tudi danes) veljale za delavne in gospodarne, ki so si v Ribnici ustvarile svoje družine. Mnoge od njih, ki jih poznam, so delale na ribniškem Inlesu v proizvodnji, kjer so veljale za zelo delovne in se niso pritoževale nad fizičnim delom. Pri tem so bile pri delu enakovredne moškim sodelavcem. Sicer pa še kako za njih velja tisti pregovor, ki pravi, “da se krompir s hriba v dolini dobro obnese, obratno pa bolj ne”.( S hribom, v tem primeru, bi lahko bil mišljen potoški Hrib in ne bi nič zgrešili.)

Trackbacks

  1. 1935 Travnik – Stare zgodbe | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: