1971 Postojna – Prestavljanje proge

Danes je razdalja med tirnicama v večini Evrope 1435 mm. To je standardna širina, ki je bila določena v Angliji, ko so gradili prvo linijsko železnico med Liverpoolom in Manchestrom. Enake mere imajo ameriške železnice, saj so jih gradili Angleži ob pomoči tudi slovenskih izseljencev.

Za češnjo na smetani: Ameriški space shuttle ima 2 rezervoarja za gorivo (SRB – Solid Rocket Booster), ki jih izdeluje firma Thiokol v zvezni državi Utah. Inženirji, ki so projektirali rezervoarja, so želeli napraviti sirša, ampak so bili omejeni s širino tunelov na železnici, po kateri so rezervoarja transportirali. Širina tunelov pa je bila seveda primerna širini železniških tirov.

Sklep: Najbolj napreden primerek ameriške tehnologije je zgrajen na osnovi širine riti rimskega konja! Pa večina evropskih železnic tudi.

Pa še ena češnja, da ne bo vse skupaj le faktoteka. Ko sem šla nekoč z vlakom iz službe, sem prišla na postajo pa tam še ni bilo vlaka. Bilo je mraz, čeprav je sijalo sonce in tudi pihalo je. So nas nalašč pustili čakat, da smo se malo preluftali. Potem je prišel najkrajši vlak, kar jih imajo in smo se komaj zdrenjali gor. Je bila taka gužva, da sem samo na eni nogi stala, pa še tista ne vem, če je bila moja. Potem se prikaže ena sprevodnica kalibra težke Berte in hoče videti karte. Me je še vedno zeblo. In če me zebe, sem še malo bolj sitna kot po navadi in sem ji povedala, da so tako vozili živino v klavnico pa ni bilo treba nič karte. Je bila tiho, pa za karto ji tudi ni več bilo. Nič hudega, saj je bila stara. Karta namreč. Potem sem morala celo pot poslušat osladne pogovore današnje nadobudne mladine po telefonu. »Ja, saj vem, da si srček…a ne..nikol me ne boš pozabu, a ne de ne…tud jst te ne bom nikol pozabla…saj veš, da imam tebe najrajš..« Takoj bi vzela eno dozo inzulina, samo če bi ga imela. Zdaj se več ne vozim z vlakom, ker imam službo za vogalom, v penziji pa še nisem, ne. Zavedam se, za koliko dogodivščin in zgodb sem prikrajšana. Posledično pa tudi vi.