Skip to content

1971 Postojna – Prestavljanje proge

18. 12. 2015

140928010

Zaradi avtoceste je bilo potrebno prestaviti železniško progo tudi pri postaji Postojna. Pa ste se kdaj vprašali, zakaj prav taka širina med tirnicama?

Danes je razdalja med tirnicama v večini Evrope 1435 mm. To je standardna širina, ki je bila določena v Angliji, ko so gradili prvo linijsko železnico med Liverpoolom in Manchestrom. Enake mere imajo ameriške železnice, saj so jih gradili Angleži ob pomoči tudi slovenskih izseljencev.

140928010-001

Tako mero so uporabili, ker so prve vagone v Angliji izdelovali v delavnicah, kjer so pred pojavom železnice izdelovali kočije. Za železniške vagone so uporabili kar enaka podvozja, kot so jih prej rabili za kočije. Ta mera se je za kočije uporabljala, da so bila njihova kolesa prilagojena kolesnicam na starih evropskih kolovozih. Kolovozne poti pa napravili stari Rimljani med svojimi osvajalskimi pohodi. Njihovi dvokolesni vozički na konjsko vprego so imeli prav to mero, ker so vprego konstruirali tako, da sta vanjo pasali dve konjski riti.

Za češnjo na smetani: Ameriški space shuttle ima 2 rezervoarja za gorivo (SRB – Solid Rocket Booster), ki jih izdeluje firma Thiokol v zvezni državi Utah. Inženirji, ki so projektirali rezervoarja, so želeli napraviti sirša, ampak so bili omejeni s širino tunelov na železnici, po kateri so rezervoarja transportirali. Širina tunelov pa je bila seveda primerna širini železniških tirov.

Sklep: Najbolj napreden primerek ameriške tehnologije je zgrajen na osnovi širine riti rimskega konja! Pa večina evropskih železnic tudi.

140928010-002 Delajo Bosanci na začasnem delu v Sloveniji. Ker domače delovne sile za taka težka dela ni bilo, so se predstavniki Zavoda za zaposlovanje ob petkih odpravili v Bosno in v ponedeljek prišli nazaj s polnim vlakom garačev za slovenski blagor.

Pa še ena češnja, da ne bo vse skupaj le faktoteka. Ko sem šla nekoč z vlakom iz službe, sem prišla na postajo pa tam še ni bilo vlaka. Bilo je mraz, čeprav je sijalo sonce in tudi pihalo je. So nas nalašč pustili čakat, da smo se malo preluftali. Potem je prišel najkrajši vlak, kar jih imajo in smo se komaj zdrenjali gor. Je bila taka gužva, da sem samo na eni nogi stala, pa še tista ne vem, če je bila moja. Potem se prikaže ena sprevodnica kalibra težke Berte in hoče videti karte. Me je še vedno zeblo. In če me zebe, sem še malo bolj sitna kot po navadi in sem ji povedala, da so tako vozili živino v klavnico pa ni bilo treba nič karte. Je bila tiho, pa za karto ji tudi ni več bilo. Nič hudega, saj je bila stara. Karta namreč. Potem sem morala celo pot poslušat osladne pogovore današnje nadobudne mladine po telefonu. »Ja, saj vem, da si srček…a ne..nikol me ne boš pozabu, a ne de ne…tud jst te ne bom nikol pozabla…saj veš, da imam tebe najrajš..« Takoj bi vzela eno dozo inzulina, samo če bi ga imela. Zdaj se več ne vozim z vlakom, ker imam službo za vogalom, v penziji pa še nisem, ne. Zavedam se, za koliko dogodivščin in zgodb sem prikrajšana. Posledično pa tudi vi.

Viri:

Kraj: Postojna
Datum: 1971
Avtor: Karel Rustja
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 28. 9. 2014
Oblika: negativ 135

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: