1928 Ljubljana – Grabnarjeva mama v trgovski šoli

Meri je po prihodu iz Amerike odraščala v Danah, kjer sta starša kupila Jakopetovo domačijo. Potem je šla v triletno trgovsko šolo v Ljubljano, učno dobo oziroma vajeništvo pa je opravila v Cerknici pri Kravanjetovih, kjer je tudi stanovala in v prostem času pazila na dva fantka. Pripovedovala je, kako jo je Boris, poznejši zobozdravnik, prosil: “Meli, ne do tlama!” – “Meri, ne do trama!”, ker se je bal, da bi ga zauckala previsoko in bi padel z gugalnice. Meri se je kot trgovka vrnila v Dane in odprla trgovino, ki jo je po poroki z Ivanom Antončičem z Vrha leta 1933 predala sestri Ivanki, sama pa z možem poprijela v najeti hiši Maksa Strleta z gostilno in trgovino. Bila je zelo podjetna in delovna ženska. Poleg gostilne je ročno prala in v oddaljenem potoku izpirala še perilo iz šestih graničarskih karavl na Javorniku, ki so se v zameno oskrbovale v njeni trgovini, mož pa je graničarjem s konjem vozil perilo in fasengo na mejo. 

V njeni gostilni so se zbirali tudi tihotapci živine, saj je v tistem času kontrabant cvetel do neslutenih razsežnosti. Prav zato sta Meri in mož leta 1939 dala gostilno v najem njenemu bratu Feliksu Riglerju in ženi Francki, sama pa odpotovala v Zagreb, kjer sta odprla lokal, v katerem so se zbirali in prenočevali domačini iz Loške doline, ki so na Hrvaškem, zlasti v Bjelovarju, kupovali konje in jih prodajali v Italijo. Bil je dober šeft, a ostala sta le eno leto, kajti grozila je vojna in “v Zagrebu je bil vsako noč kakšen mrtev na ulici”, kot sta pripovedovala … “Najbolje, da greva domov, kajti to ne bo imelo srečnega konca …” sta rekla in se vrnila v Podcerkev, kjer je bila najeta hiša kmalu naprodaj in po nekaj zapletih tudi postala njuna last.

Leta 1940 sta se lotila obnove hiše in ravno ko so podrli ostrešje do štekadurja, je Ivan dobil poziv na orožne vaje, kjer je ostal šest mesecev, Meri pa je vso obnovo izpeljala sama. Mož se je vrnil, ko so že nosili pohištvo v obnovljene prostore …

Poleg hiše z gostinsko sobo je domačija imela tudi “salonček”, preurejen iz nekdanjega hleva. V njem je bilo med vojno leta 1943 , ko je bila Loška dolina osvobojeno ozemlje predvideno, da bo tam potekal pouk, saj je bilo v redni šoli to prenevarno, a ni potrjeno, da je do tega tudi res prišlo. Hacetova Stanko in Ana, takrat še otroka, se spominjata, da se je nekaj dogajalo pri Grabnarjevih, ne vesta pa kaj. Vsekakor so pristojni prišli na ogled prostora in soglašali, da je “salonček” dovolj primeren za razred. Pač pa je nesporno, da je bil med svojim bivanjem v Loški dolini večkrat pri Grabnarjevih pesnik Karel Destovnik Kajuh, ki je kot član kulturniške skupine 14. divizije jeseni 1943 nastopal na mitingih v vaseh Loške doline.

Dijaki so zelo lepo urejeni, dekliške frizure so vse do zadnje kratko, spodaj skoraj vse enako ravno pristrižene, pa je vseeno vsaka drugačna. Nekatere tudi zato, ker so nakolmane, druge pa imajo lase spete z zapenčki.

Na sliki je tudi nekaj moških in nekateri so gotovo predavatelji, mogoče je med njimi tudi ravnatelj, a dva ali trije so videti vrstniki deklet na sliki. So bili sošolci ali so imeli kakšno drugo vlogo, da so se znašli na tej sliki?

Častitljiva gospoda spredaj izžarevata dostojanstvo in nesporno avtoriteto. Dekleta okoli njiju se trudijo biti enako resne in odrasle, a je nekaterim le ušel nasmešek.

Gospodje na sliki so se okinčali s kravatami in šimi robčki, eden si je v gumbnico pripel tudi nagelj. Njihovi lasje so bolj ali manj gladko počesani nazaj in visoko pobriti po vratu, kot jih je nosil Rudolf Valentino.

“Janezova mama Meri v trgovski šoli”, je na hrbtno stran slike zapisala snaha.