Skip to content

1939 Ljubljana – Birma

25. 02. 2016
tags:
by

151010084Še ena birmanska slika, ki je nastala v Ljubljani. Napravil jo je Foto Pavlovčič, ki je imel atelje na Poljanski c. 12.

Pri birmi sta brat in sestra, Milka in Ivan, za botra pa sta njuna teta Rezka in njen mož Tone, vsi iz Borovnice. Milka in Ivan sta moja sestrična in bratranec, zadaj pa stojita teta in stric. Sklepam, da je bilo to leta 1939, kjer sta se tega leta Rezka in Anton poročila.

151010084-003Birmanka je v beli obleki, na glavi pa ima tridelen suh venček. Ugibam iz kakšnega materiala so bili ti venčki, pa tudi poročni šopki, ki so jih ženini nosili v gumbnici, so bili nekaj takega.
151010084-004Za Ivana pa ne bi rekla, da ima novo obleko, saj so mu rokavi skoraj prekratki. Verjetno je bil v njej pri birmi že njegov starejši brat. Ima pa žepno uro z lepo verižico, ki mu jo je prav gotovo podaril boter.

Ivan je tukaj na golo ostrižen, ko je odraščal pa je imel zelo lepe skodrane lase, bil je zelo prijeten in vedno nasmejan.

151010084-001Teta Rezka je v čudovito narejeni obleki s spuščenim ovratnikom postrani pokriti kapici z broško. Lase je verjetno imela spletene v kito in ima uhane, ki se jim je reklo »solzice«, ter belo ogrlico.
151010084-002Stric je v svetli obleki z lajbelcom in kravato. Tudi klobuk ima v tem stilu.
Ko je bil Ivan star dobrih 17 let, se je kot mnogi Borovničani leta 1945 znašel v Teharjah. Dodeljen je bil v kuhinjo, kjer je pomagal pri pripravi hrane. Morda prav zaradi njegovega prijetnega videza je bil oficir, vodja kuhinje do njega zelo prizanesljiv. Celo mu je dovolil, da je kakšne odpadke hrane previdno odnesel do ograje taborišča, kjer je bil nastanjen njegov starejši brat in mu vrgel hrano kar skozi ograjo. Ko je spet enkrat nesel to hrano, brata ni bilo več. Potožil je oficirju, da brata danes ni bilo in da je za ograjo prazno. Ta ga je začel spraševat vse podrobnosti, kako se piše, od kje je, vse od njegove družine in si vse zapisoval. Ko sta pogovor končala, je prijel pištolo in ustrelil pod noge. Nato je poklical nekoga, da je pripeljal avto, sam pa ga je naložil in odpeljal v Celjsko bolnišnico. Čez kakšne tri tedne, ko se je začelo Teharje umirjati, je dobila njegova mama pošto, naj pride po sina v Celje. Teta se je odpravila z vlakom v Celje in v bolnici dobila sina Ivana. Srečno sta se vrnila domov.

Res da je nekoliko pošepaval, ampak ostal je živ. Kdo je bil ta dobri človek, ki ga je rešil gotove smrti, ni Ivan nikoli izvedel, mu je bil pa celo življenje hvaležen.

 Slovarček:
  • lajbelc: telovnik

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1939
Avtor: Foto Pavlovčič, Ljubljana
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 10. 10. 2015
Oblika: fotografija

No comments yet

Dodajte komentar

%d bloggers like this: