1940 Nova vas – Gospodinjski tečaj
Gospodinjski in kuharski tečaji so bili pred drugo vojno in takoj po njej pomembno izobraževanje za kmečka dekleta, ki po končani osnovni šoli običajno niso nadaljevala s šolanjem. S pridnim delom doma in učenjem od mater, starih mater in tet so pridobivale znanja in izkušnje za prevzem samostojnih kmečkih gospodinjstev po poroki. Treba se je bilo naučiti kuhe, šivanja in pletenja in osnovne nege ob bolezni otrok in starejših in podobno. Dobre gospodinje so znale iz skromnih možnosti delati čudeže in so resnično podpirale tri hišne vogale. Slika ob koncu enega takih tečajev se je ohranila pri Malizjevih v Velikih Blokah.
Ob koncu tečaja so se dekleta slikale na dvorišču Modiceve hiše – pozneje zadruge, banke, Novolitove trgovine, danes delno obnovljene za potrebe kmetijske trgovine v Novi vasi. S tečajnicami sta se slikali dve predavateljici in mecen, novovaški trgovec in načelnik Kmetske hranilnice in posojilnice, nekaj časa tudi bloški župan Stanko Lenarčič in dr. Stanko Pušenjak iz Cerknice, ki je dekleta poučeval o higieni in negi. O dr. Pušenjaku, ki je bil pravi univerzalni splošni zdravnik, kroži nešteto anekdot. Ko sem bil star kakšnih osem let me je mama peljala v Cerknico k njemu zaradi številnih turov na hrbtu – rekli smo jim tudi “uljesa”. Otroci smo jih kar pogosto imeli najbrž zaradi slabših higienskih razmer in neodpornosti. Mazali smo jih s črno žaubo “Ihtiol”, ki je hudo smrdela, a pri podkožnih tudi to ni pomagalo. V ambulanti, v hiši kjer je danes občina Cerknica, me je dr. Pušenjak, golega do pasu, posadil na stol, mama pa me je morala držati za roke. Z nekakšno ostro iglo je ture enostavno odrezal. Junaško sem se držal in se celo enkrat vmes ozrl nazaj. Doktor je zavpil na mamo: “Kaj se pa mulc obrača nazaj, sem rekel, da ga čvrsto držite!” Po koncu posega so mi obvezali cel hrbet in z avtobusom sva šla domov. Dr. Pušenjaka pa sem se potem še dolgo bal.Ob koncu tečaja so se dekleta praznično oblekle, uredile frizure po takratni modi, nadele so si modne dodatke, praznična sta bila tudi moška, dr. Pušenjak celo z metuljčkom.
Na tem delu slike smo spoznali dve tečajnici. V drugi vrsti sta druga z leve 
V prvi vrsti sedita na tleh prva z leve Malči Mazi – Matevževa in tretja Pepca Hiti – Kovačeva, sosedi iz Velikih Blok. V drugi vrsti sta predavateljici in dr. Pušenjak. Prva v tretji vrsti je Francka Drobnič – Froletova iz Velikih Blok. V zadnji vrsti je na desni Johana Lužar – Krovčkova iz Velikih Blok.
V prvi vrsti sedita sosedi iz Male gase v Velikih Blokah Pepa Primožič – Škajževa in Malka Anzeljc – Zogarjeva. Tudi ti dve sta si omislili enaki obleki z okroglimi gumbi, ki jih vidimo tudi pri nekaterih drugih dekletih.1 Popravek 10. 12. 2021
Viri:
- Milena Škrabec – Malizjeva, Velike Bloke
- Jože Mazij st. – Matevžev, Velike Bloke
Kraj: Nova vas
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Milena Škrabec
Skenirano: 9. 1. 2016
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Poglejte kulturno raven podeželske Slovenije tik pred vojno.
Čudovito krojene obleke.
Kmet iz Podslivnice je pripeljal dr. Pušenjaku drva in šel kar v ordinacijo povedat. Pravi; gospod doktor. pa pravi zdravnik; slecte se. Pa spet kmet; ampak gospod doktor, zdravnik zakriči; sem vam rekel, da se slecte. Kmetu ni preostalo drugega, kot da se je slekel.
Zdaj pa pravi zdravnik, kaj vam je? Kmet; ja drva sm prpjelov.
Ni bil iz Podslivnice ampak iz Dolenje vasi. Ludve mi je bilo ime.
Na drugem izrezu tretja v zadnji vrsti je verjetno Gregorjeva
Johana Marolt, Krovčkova je njena sestra in ji je bilo ime Marija ali Mica.
Pa je res Krovčkova Johana. Ni Jakobova žena, kot sem mislila, ampak njegova sestra, ki se je poročila na Hudi vrh. Takrat verjetno niso vedeli, da bodo s tem, ko so skoraj vsem punčkam dali ime Mica, Johana ali Francka, naredili kakšno zmedo.
Odlična slika in zelo zgovoren prispevek! Hvala!
Moja zgodba z dr. Pušenjakom je pa takale: Imela sem kaka štiri ali pet let in vročino. Mama me je privedla, večinoma pravzaprav na hrbtu prinesla čez Ulako v starotrško ambulanto, kjer sva dolgo čakali, saj je takrat razsajala neka nalezljiva reč in bolnih je bilo veliko ljudi. Ko sva bili sprejeti, sem se morala sleči do pasu, v tistem pa je zdravnik skočil pogledat še nekoga drugega. Mene je začelo tresti pa me je mama ogrnila s kambrikasto kombinežico – še zdaj se spomnim, da je bila bela z rožicami in vštukana z modrim blagom. Zdravnik je bil že nazaj, cuknil je tisto kombinežo z mene in rekel.” Kaj jo pa tako zavijate, saj ni iz cukra!”
Po več kot petih letih popravljam zamenjani dekleti:Na prvem izrezu je druga Marija Škrabec, pozneje sestra Heribalda in tretja Anica Zakrajšek, pozneje sestra Herenija. Obe sta postali pozneje nuni -sestri krščanske ljubezni oz. usmijenki.
Anica Zakrajšek (Štruklovcova) iz Velikih Blok je bila sestrična mojega ata in stike z njo smo ohranili do njene smrti leta 2018. Umrla je dobrih 14 dni pred 104 letom ,z odličnim spominom do zadnjega. Nekajkrat na leto smo jo obiskali v domu sv. Katarine v Mengšu, kjer je zadnja leta bivala. Enkrat smo jo presenetili, najbrž s to sliko in sicer skenirano in tiskano na papir. Bila je tako presenečena in neizmerno vesela,da jo je vsake toliko časa vzela v roke in se spominjala vseh oseb na sliki. To je bilo za njo eno najlepših daril.