1942 Pudob – Domine
Na sliki so domine, ki jih je enajstletni Vinko Martinčič napravil, ko je bil z materjo in bratom od septembra 1942 do marca 1943 v taborišču Monigo blizu Trevisa. Škatlico, v kateri jih hrani, je napravil iz tankih deščic, ki jih je nekje našel.
Strašen problem v taborišču so bile uši, posebno naglavne, tako da jih je tudi Martinčičeva mama svojima sinovoma vsak dan izčesavala in počela vse, kar je bilo mogoče, da bi jih zatrla. Ohranil se je spomin na dogodek, v katerem se je izrazil svojevrsten smisel Marije Palčič – Čičke za črni humor. V taborišču Monigo je bila – tudi po sili razmer – nerazdružljiva z Grgurčo teto. Povsod sta hodili skupaj, tudi spali sta na istem pogradu. Čički je šla teta kljub svoji krotkosti včasih po malem na živce, čeprav je tudi sama kar naprej rinila za njo. Ko so nekoč sedeli skupaj na pogradih, prime Čička uš s svoje obleke in jo položi na teto rekoč: “Na, ‘dohla’, uš, da ne bo samo mene žrla – naj še tebe!!” Mali Tone si je dogodek za zmeraj zapomnil in se velikokrat spraševal ne toliko o ušeh, ampak o vzdevku “dohla”, ki ga prej in pozneje ni nikoli slišal. Ga je navdihnila nekoliko nosljava tetina govorica ali ga je Čička prinesla iz domačega kraja na Primorskem?
V taborišču so imeli tudi kapelico, kamor je prihajal pater, ki je zahteval, da molijo italijansko in z vrvjo svojega oblačila, na kateri so bili trije vozli, tepel otroke, če ni bil zadovoljen. Ko so ga ti od daleč zagledali, so vzkliknili: “Fašist gre!” in se razbežali.
Okoli božiča je v taborišče prišel na obisk tudi papežev nuncij in imel pridigo, v kateri je veliko govoril o tem, naj taboriščniki potrpijo, kot je potrpel tudi Kristus. “Potrpite, potrpite!”mu je glasno oponesla visoko noseča Rotova mati, ki je kmalu potem rodila sina Silva, “Kristus je trpel tri dni, mi pa že tri mesece, pa ni še nič videti, da bo kmalu bolje!!” Tone se spominja, kako je šla kmalu potem rodit v ločen prostor, njeni trije sinovi Milan, Drago in Janez pa so se v nekem kotu jokaje tiščali skupaj in materine kolegice so jih tolažile, kakor so vedele in znale.
Ljudje so tudi v tem taborišču veliko umirali in otroci so hodili opazovat mrliče, ki so ležali v kapelici na tleh, vsi shujšani in krastavi. “Človek je mrtev, ko ga nehajo jesti uši – takrat zlezejo ven, na obleko”, so ugotovili v svojih srhljivih opazovanjih …


“… rsič Karolina…vo mesto” Komu je Karolina iz (Novega?) mesta poslala paket?

Viri:
- Vinko Martinčič, Pudob, avgust, september 2016, ustno
- Tone Martinčič, Pudob, avgust, september 2016, ustno
Kraj: Cerknica
Datum: 20. 9. 2016
Avtor : Miloš Toni
Zbirka: Vinko Martinčič
Skenirano: –
Oblika: digitalna fotografija
Ja , tamkaj rojeni Silvo mi je nekoč povedal, da kot dojenček ni bil nikoli okopan v topli vodi.Si predstavljate?
Pretresljiva zgodba…ki odkriva tudi tisto pravo notranjsko dušo…