1942 Pudob – Domine

Drzni in podjetni Vinko je v taborišču Monigo nabral koščke opeke, imenovane votlak, in jih toliko časa drgnil in brusil ob hrapavi zid, da je izoblikoval 28 ploščic, iz katerih je naredil domine, ki jih hrani še danes, prav tako kot očetove francoske škarje. Škatlico za domine je napravil iz odvrženih deščic nekega paketa, nožiček pa si je stolkel iz žeblja, ki ga je izpulil iz pograda. Za brušenje rezila je med mnogimi izbral gladek ploščat kamen, ki je prav dobro služil namenu. Domine je nameraval zamenjati za hrano, a si je potem premislil. Veliko so igrali z njimi in nekatere imajo zadaj vpraskano piko, ker jih je nekdo skrivaj označil.

Strašen problem v taborišču so bile uši, posebno naglavne, tako da jih je tudi Martinčičeva mama svojima sinovoma vsak dan izčesavala in počela vse, kar je bilo mogoče, da bi jih zatrla. Ohranil se je spomin na dogodek, v katerem se je izrazil svojevrsten smisel Marije Palčič – Čičke za črni humor. V taborišču Monigo je bila – tudi po sili razmer – nerazdružljiva z Grgurčo teto. Povsod sta hodili skupaj, tudi spali sta na istem pogradu. Čički je šla teta kljub svoji krotkosti včasih po malem na živce, čeprav je tudi sama kar naprej rinila za njo. Ko so nekoč sedeli skupaj na pogradih, prime Čička uš s svoje obleke in jo položi na teto rekoč: “Na, ‘dohla’, uš, da ne bo samo mene žrla – naj še tebe!!” Mali Tone si je dogodek za zmeraj zapomnil in se velikokrat spraševal ne toliko o ušeh, ampak o vzdevku “dohla”, ki ga prej in pozneje ni nikoli slišal. Ga je navdihnila nekoliko nosljava tetina govorica ali ga je Čička prinesla iz domačega kraja na Primorskem?

V taborišču so imeli tudi kapelico, kamor je prihajal pater, ki je zahteval, da molijo italijansko in z vrvjo svojega oblačila, na kateri so bili trije vozli, tepel otroke, če ni bil zadovoljen. Ko so ga ti od daleč zagledali, so vzkliknili: “Fašist gre!” in se razbežali.

Okoli božiča je v taborišče prišel na obisk tudi papežev nuncij in imel pridigo, v kateri je veliko govoril o tem, naj taboriščniki potrpijo, kot je potrpel tudi Kristus. “Potrpite, potrpite!”mu je glasno oponesla visoko noseča Rotova mati, ki je kmalu potem rodila sina Silva, “Kristus je trpel tri dni, mi pa že tri mesece, pa ni še nič videti, da bo kmalu bolje!!” Tone se spominja, kako je šla kmalu potem rodit v ločen prostor, njeni trije sinovi Milan, Drago in Janez pa so se v nekem kotu jokaje tiščali skupaj in materine kolegice so jih tolažile, kakor so vedele in znale.

Ljudje so tudi v tem taborišču veliko umirali in otroci so hodili opazovat mrliče, ki so ležali v kapelici na tleh, vsi shujšani in krastavi. “Človek je mrtev, ko ga nehajo jesti uši – takrat zlezejo ven, na obleko”, so ugotovili v svojih srhljivih opazovanjih …

“V spomin na Monigo Martinčič Vinko” piše na notranji strani pokrovčka škatlice za domine. Posamezne domine je mogoče prepoznati po lisah in pikah na hrbtni strani, nekatere so bile mogoče tudi nalašč označene, a to ni nikogar odvrnilo od igre, ki je pomagala zapolniti moreči čas internacije.

Na dnu škatlice je še videti del naslova pošiljatelja paketa v lesenem zabojčku, iz katerega je nastala škatlica za domine. Napisan je s “tintnim” svinčnikom in lepo pisavo:

“… rsič Karolina…vo mesto” Komu je Karolina iz (Novega?) mesta poslala paket?

Tukaj je bil najbrž naslov. Vidi se del besede “Concentramento” – koncentracijski. Naslovi taboriščnikov so poleg imena navadno vsebovali navedbo “Campo concentramente” – koncentracijsko taborišče in kraj ter oddelek taborišča. Najbrž je kaj takega pisalo tudi tukaj.