Skip to content

1943 Podcerkev – Franci Strle, Rihtarčkov

27. 04. 2020

Slika je nastala med leti 1943 in 1945. Fant na njej je Rihtarčkov najstarejši sin Franci iz Podcerkve. Ne vemo kdo in kdaj je posnel mladega partizana, ki je videti še mlajši kot je res bil v tistem trenutku. Je bilo to v Tomšičevi brigadi, katere borec je bil? Na Štajerskem, kjer je bil s XIV. divizijo ali v Beli Krajini na Skojevskem tečaju?…

Ko je France Bavec, Gregorinov oče, tudi iz Podcerkve in tudi borec XIV. divizije, nekje na Štajerskem leta 1944 ob nekem počitku zagledal drobnega fantiča v uniformi, ki je nosil puško, skoraj večjo kot je bil sam, ga je začudeno vprašal:”Ja, od kod si pa ti?«
»Pa iz Podcerkve!« je prišel odgovor, ki mu je sledilo še eno presenečeno vprašanje: »Čigav vendar, da te ne poznam, saj sem tudi jaz iz Podcerkve??«
»Pa Rihtarčkov Franceljček sem!« se je nasmejal deček.

Tako sta se sredi vojne vihre srečala sovaščana Gregorinov ata in Rihtarčkov Franci, oba že dovolj časa od doma in v uniformi, da se nista več prepoznala. Vsakokrat pa, ko je Franci potem v letih po vojni z avtobusom prihajal iz Ljubljane v domači kraj, se je vedno najprej za nekaj minut ustavil pri Gregorinovih …

Pozneje je mladi slovenski partizan Franci Strle postal pisatelj, novinar in publicist, zgodovinar, predsednik Društva piscev zgodovine narodnoosvobodilnega boja, urednik, scenarist in TV voditelj, ki je s svojim delom dal pomemben prispevek v širšem slovenskem prostoru svojega časa.

Rojen je bil 3. junija 1927 v Podcerkvi kot najstarejši od treh sinov politično preganjanemu očetu Francu in materi Frančiški, rojeni Benčina, doma iz močne posestniške družine. Osnovno šolo v Starem trgu je med leti 1934 in 1942 odlično zaključil, a je bilo nadaljnje šolanje v gimnaziji zaradi revščine zanj nedosegljivo.

O svojem takratnem življenju je med drugim zapisal:

»V petem razredu osnovne šole sem napisal igro Indijski duhovnik, ki smo jo otroci izvedli pod Urhovim kozolcem. Gledat so nas prišli ljudje iz vse vasi. Za osnovo sem vzel očetovo pripoved o indijskem duhovniku /fakirju/, osebe pa sem si izmislil glede na razpoložljive igralce. Imela je socialno vsebino: kapitalist se z nečloveškim ravnanjem zameri indijskemu duhovniku, ta pa ga uroči /začara/, da začne gniti pri živem telesu. Glavno vlogo – kapitalista – je igral moj prijatelj Mirko Škrbec, ki je imel veliko veselje do igranja in je bil tudi pobudnik našega gledališča. V šestem razredu sem risal šaljive stripe o Hitlerju in Mussoliniju, ki so povzročali veliko smeha in krohota. Imel sem tudi posnemovalce, glavni je bil Marjan Lavrič.

Pod vplivom humoresk v Vrtcu sem napisal šaljivo zgodno »O putrhu«. Ker smo se v razredu strašno hihitali, je učitelj Jelatić pozval, naj prinesemo na mizo tisto, čemur se tako smeje ves razred, potem pa je zgodbo javno prebral in pohvalil

Časi pa niso bili taki, da bi se številni talenti mladega Francija lahko razvijali. Tako je med drugim zapisal na prvi strani svojega življenjepisa, ki pa se žal ni ohranil v celoti:

» Ker je bil moj oče organizator OF in narodne zaščite v naši in okoliških vaseh, sem bil že od začetka na tekočem s partizanstvom. Redno sem prebiral Slovenskega poročevalca, Osvobodilno fronto in Slovenskega partizana. Maja 1942 sem hotel oditi s partizani, pa me niso marali, ker sem bil preslaboten.

V italijanski ofenzivi so mi ustrelili očeta. Vzdrževal sem stike kot obveščevalec in prenašalec tajnih sporočil. Pripravil sem si vso opremo. S prijateljem Francetom Kraševcem sva nameravala oditi k partizanom za novo leto 1943, toda njegovega brata ni bilo po naju. Priskrbel sem si puško in tako naposled 25. marca 1943 odšel v gozd sam. Po štirih dneh tavanja sem srečal partizana Ivana Paternosta, ki me je odvedel v Notranjski odred

Kasneje je povedal, da je skoraj pozabil govoriti, ko je bil prestrašen v negotovem čakanju na zvezo, domov se pa ni upal vrniti. Ko pa so mulci po razpadu starojugoslovanske vojske nabirali odvrženo orožje, je par kosov prinesel domov in skril tudi on. Njegov oče ga je pa mirno vprašal, če je orožje dobro skril …

Ko je Franci Strle odšel k partizanom, še ni imel šestnajst let. V pogovoru s Ferdom Godino za knjigo Koščki njihove mladosti je povedal, kako zelo si je vedno želel izobrazbe, tudi takrat, ko je bil na pohodu XIV. divizije na Štajersko imenovan za bataljonskega sekretarja SKOJa. Posebno dobro mu je šlo od rok kulturniško delo, saj je že takrat izdajal četni žepni časopis, med pohodom bataljonskega, po maju 1944 pa brigadni mladinski list Rdeča zvezda. Po vojni je končal gimnazijo in leta 1957 diplomiral na Višji pedagoški šoli iz slovenskega in srbohrvaškega jezika. Očetovo smrt pod italijanskimi streli 28. julija 1942 je opisal v črtici Očetova solza (1957), sledila pa je vrsta knjig in množica člankov.

Njegova knjižna dela so:

1. Med proletarci, Mladinska knjiga, Ljubljana, 19532. Očetova solza, 1957

3. Slivniški bataljon, 1973

4. Partizanski volk samotar, 1975, Partizanska knjiga, Ljubljana

5. Veliki finale na Koroškem 1976, ponatis dopolnjene izdaje 1977, samozaložba

6. Tomšičeva brigada I., 1980, 1981 zal. Knjižnica NOV in POS

7. Tomšičeva brigada II. 1986

8. Tomšičeva brigada III. 1989

9. Tomšičeva brigada IV. 1995

10. Tomšičeva brigada V., (nedokončano)

11. Pregled razvoja in poveljniške sestave Notranjskega odreda (popravljen ponatis iz Notranjskih listov II.), 1986

Za V. del knjige o Tomšičevi brigadi, ki je zajemala bojno pot brigade za čas od januarja 1945 do njene razpustitve, je sicer imel zbrano vse gradivo, a se pisanja ni lotil, dokler ne bi bila zaključena izdaja IV. knjige. Tega dela ni po njegovi smrti prevzel nihče drug.

Franci Strle je svoje publicistično delo do leta 1978 v večjem delu sam popisal in razvrstil: v časopisih, revijah in zbornikih kot Borec, Mladina, Tovariš, Pavliha, Hišni poročevalec (domnevno interno glasilo, op. M.O.), Delo, TV-15, 7D, Naša obramba, TT, Komunist, Notranjski listi I. in II., Zbornik občine Grosuplje, Slovenski poročevalec, Glasilo Kovinoplastike, Lovec, Ljubljanski dnevnik, Primorski dnevnik ter na nacionalnem radiu in televiziji je objavil najmanj 211 člankov oziroma prispevkov.

Takole jih je razvrstil: Spomini, Humor, Literarna zgodovina in kritike, Vojnozgodovinska dela, Reportaže z literarnimi prvinami, O gospodarstvu in kmetijstvu, Iz življenja in političnega delovanja borcev, Partizanski obrazi – Podobe in simboli, Čista proza in povest.

V tem popisu niso upoštevane čisto novinarske zvrsti – članki, poročila, komentarji, slikovne reportaže, filmske reportaže in druge tv oddaje, filmski feljtoni in zapisi, kjer se je moral z besedilom prilagajati filmu, ki pa je bil posnet in zmontiran pod njegovim vodstvom. V 60-tih je vodil Kmetijske oddaje, zato je prekrižaril vso Slovenijo, na ta način pa je skrbno opazoval, kako ljudje na podeželju živijo in to primerjal. Ker takrat televizija ni imela dovolj vozil, si je kupil svojega, v njem pa prevažal vso ekipo in vso potrebno opremo, da so lahko posneli več prispevkov na eno aktualno temo iz različnih krajev.

Podpisoval se je: pri Slovenskem poročevalcu s “ciSt”, pri Ljubljanskem dnevniku s “cile” in “France Polanec” ali kar s S.F. toda nikoli s F.S., pri Pavlihi s “France Kopriva” sicer pa Franci Strle, čeprav je po rojstni matični knjigi pravilno Franc Strle …

Med zadnjimi zadolžitvami na RTV je bila celostna realizacija TV kviza s skupnim naslovom Po poteh slovenske državnosti, od ideje in scenarija, do priprave gradiv in vodenja kviza. Tematika je bila razdeljena po poglavjih, npr. Partizansko šolstvo, Partizanske delavnice, Partizansko zdravstvo ipd.

Med sodelavci in znanci je bil Franci Strle znan po svoji neomajnosti in brezkompromisnosti. V intervjuju ob imenovanju za prejemnika Nagrade vstaje slovenskega naroda leta 1987 za svoj veliki prispevek k zgodovini NOB je Lilijana Resnik zapisala zanj zelo značilno izjavo, ki se nanaša sicer na konkretne težave ob izidu knjige Veliki finale na Koroškem, a prav dobro osvetli njegov odnos do svojega pisanja sploh:

“… pišem o tem, kaj je 14. udarna divizija naredila in česa druge divizije niso naredile, pa si lastijo, kot da so. Tega dejstva ne morejo izbrisati niti publikacije, ki so izšle v Beogradu in v katerih naše divizije ni. Dejstev ne moreš spreminjati. Če hočem, da mi bralci verjamejo, moram pisati o dobrem in slabem …”

Umrl je 8. avgusta 1991 v Ljubljani, pokopan pa je v rojstni Podcerkvi. Ob njegovi smrti je partizanski general Lado Ambrožič – Novljan v reviji Obramba med drugim zapisal:

” … Vedel je, da je treba braniti svoje ognjišče in da je treba obraniti pred sovražniki okolje, ki daje kruh in poživlja življenje. Tako je oborožen s puško in globoko v srce zapisano narodno zavednostjo prehodil vsa bojišča od Notranjske do Štajerske. V tej vojni je izgubil del svoje mladosti. Svobodo je dočakal kot odrasel mož, resen in razmišljujoč, pripravljen sodelovati z vsemi svojimi talenti pri obnovi domovine. Vojne grozote in okrutnosti so zapustile v njegovem značaju svoje posledice.(…) Pokojnikova čustva so bila močna. Šel je v šole, jih dokončal in se najprej začel ukvarjati s pisanjem. Postal je novinar, publicist in pisatelj. Zapustil je nekaj prelepih črtic in drugih, večjih literarnih del. Poglabljal se je v strasti in reve človeške ga življenja in snoval misel na lepšo prihodnost. Njegovo temeljno gradivo za taka snovanja je izviralo iz življenja v brigadi, iz vojnih dogodkov in življenja ljudi iz Notranjske, kjer je bil tudi sam doma …”

Njegov nekdanji poveljnik v zaključku svojega zapisa oriše tudi značaj pokojnega:

Franci Strle ni bil elegantno uglajen človek. Toda pod njegovo raskavo zunanjostjo se je skrivala tenkočutna, malodane lirična dobrotljiva notranjost. Niso ga vsi razumeli, toda z njim se je bilo mogoče sijajno pogovarjati in razglabljati o vseh vprašanjih življenja. Njegova življenjska usmeritev je izhajala iz njegovega domačega, notranjskega okolja in iz osvobodilnega boja v Tomšičevi brigadi. Večkrat je ponavljal, da je tovarištvo, ne gospostvo, pogoj za ustvarjanje velikih del. Vsi ljudje so enaki, zato imajo pravico, da se enakopravno udeležujejo družbenega delovanja. Kot člani človeške družbe se moramo boriti proti neenakosti, proti razlikovanju. Posest, lastnina ter kapital ne smejo biti merilo uglednosti in veljave. Boril se je proti ponovnemu uvajanju hlapcev. Vsi ustvarjalci dobrin imajo pravico do udeležbe pri delitvi presežkov. To je bil del načel iz njegove socialistične zavesti, ki jih je utemeljeval z osebnim zgledom in bojem …”

V partizanih je dobil čin poročnika, ko še ni imel osemnajst let. Po vojni so želeli, da bi nadaljeval kariero v vojski, pa se je nekako izgovoril na nadaljevanje šolanja in na prvega otroka. Po šolanju je dvanajst let delal kot novinar na RTV Ljubljana, pozneje do upokojitve pa petnajst let pri reviji TV_15.

Čeprav se po vojni ni veliko zadrževal v Loški dolini, so zlasti Podcerkljani budno sledili objavam njegovih člankov in se ga radi spominjali. Ko je Silva Šepec obiskovala učiteljišče, je svojega sokrajana videvala le od daleč, saj je pripadal starejši generaciji: “Vedno je bil v gruči ljudi, ki je živahno razpravljala!” se spominja. Tudi to pove, da je bil Franci Strle vedno v gibanju in predan delu za uresničevanje svojih idej.

Franci Strle, brezkompromisni, družbeno aktivni, kritični Notranjec, zvest svojim idealom, je imel tudi pesniški in slikarski dar, a svojih pesmi ni objavil, prav tako tudi likovnih del ne. Čisto mlad je odšel iz Loške doline najprej v boj, po vojni pa je deloval v širšem slovenskem prostoru. V domačem kraju je ostal od uradnih institucij v veliki meri prezrt, le nekateri vaščani in tisti, ki so ga poznali iz mladosti, negujejo spomin nanj v anekdotah, ki si jih pripovedujejo in so ponosni nanj. Vseh njegovih knjig ni na voljo v lokalni knjižnici. Matevž Hace je njegov prihod v partizane v Otrobovcu pod Snežnikom opisal v Komisarjevih zapiskih, Franc Bavec ml. pa se spominja, kako je Franci Strle okoli leta 1959 ali 1960 za Televizijo Ljubljana posnel pričevanje njegovega očeta in sovaščana Toneta Žnidaršiča o smrti pesnika Karla Destovnika Kajuha, katere očividca sta bila.

Drugače pa je Franci Strle ostal v spominu sovaščanov tudi zato, ker je z družino iz mesta prihajal vsako poletje na počitnice k materi in tam kosil in pripravljal krmo za živino, pozneje pa se veliko in z veseljem ukvarjal s sadnim vrtom v Podcerkvi.

Viri:

  •  Franci Strle: bibliografija, tipkopis, 1978
  •  Sonja Butina, Podcerkev, februar, april 2020, ustno in pisno
  •  France Bavec, Podcerkev, december 2019 in april 2020, ustno
  •  Tone Avsec, Medvode, december 2019, ustno
  • Silva Šepec, Stari trg, november 2019, ustno
  • Revija Obramba, leto 1991
  • Ferdo Godina: Košček njihove mladosti, Partizanska knjiga, Ljubljana 1987
  • Delo, št. 168, 23. julija 1987

Kraj: Podcerkev, kraj nastanka fotografije ni znan
Datum: 1943 – 1945
Avtor: ni znan
Zbirka: Sonja Butina
Skenirano: 6. 2. 2020
Oblika: fotografija

6 komentarjev leave one →
  1. Ivanka Gantar permalink
    28. 04. 2020 10:55

    Milena, petkrat sem pritisnila “like”, a je le enkrat “prijelo”. Čestitam!

    Liked by 1 person

  2. 28. 04. 2020 11:22

    Hvala! Meni pa je v zadoščenje, da je zapisano in na voljo zainteresiranim.

    Všeč mi je

  3. OZZI permalink
    4. 05. 2020 12:30

    Milena,Hvala za tako bogat in odlicen prispevek.Prebral sem ga veckrat.Odlicno-Cestitam!

    Liked by 1 person

  4. 5. 05. 2020 19:34

    Hvala!

    Všeč mi je

  5. 9. 07. 2020 21:02

    Danes sem od Franceta Bavca mlajšega dobila še naslednji podatek o Franciju Strletu:
    Bil je tudi pobudnik za ustanovitev Društva za ohranjanje spomina na prihod 14. divizije na Štajersko, ki deluje že preko petdeset let in vsako leto organizira tridnevno dogajanje s pohodom iz Sedlarjevega do Gračnice, kjer je padel Ilija Badovinac.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1953 Podcerkev – Pesem za Sonjo | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: