1963 Nova vas – Valeta z učiteljem Godcem

Ivan Godec iz Šmartnega pri Litiji je s svojo ženo – učiteljico Anico in dojenčkom Markom v Novi vasi preživel le kakšno leto. Mlada učiteljska družina je stanovala v Blaževi hiši ob šolskem poslopju. Ivan je dopoldne poučeval kar nekaj predmetov – fiziko, matematiko, tehnični pouk in telovadbo, Anica pa popoldne nižje razrede in glasbo. Tako sta se lahko izmenjavala v varstvu otroka, saj vrtca takrat še ni bilo. Za pomoč pri varstvu so jima večkrat priskočila dekleta iz 8. razreda, posebej Milena Škrabec, ki se je tako lahko izognila zadnji uri pouka, ko je bil na vrsti tečni tehnični pouk ali kaj podobnega.Dekleta so se z učiteljem Godcem dobro spoznale že prvi šolski dan v 8. razredu. Prešerne volje so hitele skupaj v šolo in zavzele vso cesto po Novi vasi. S kolesom se je za njimi pripeljal mlad fant in jih glasno opozarjal, naj se vendar umaknejo. “Ti fantiček pa kolo prodaj in si kupi zvonec, če ne moreš drugače!” so mu hitro zabrusile. Prvo uro pouka jim je ravnatelj Čebohin pripeljal novega učitelja in razrednika – ravno tega fanta Ivana Godca. Začetno zadrego so hitro premagali in se spoprijateljili. Ivan je z učenci uvajal nove prijeme, s pogozdovanjem in delom na takratni Elektrožagi so hitro začeli varčevati za končni izlet na morje in ni čudno, da so na sliki tako veseli. Po tistih letih je moral Ivan še k vojakom na otok Vis, družina se je povečala še s sinom Samotom in se ni več vrnila na Bloke.

Tisto leto sem jaz hodil v 6. razred. Glavna zabava med odmori je bila nora vožnja po gladkem lesenem ročaju stopniščne ograje iz prvega nadstropja v pritličje. Enkrat sem se na začetku preveč nagnil naprej in telebnil na glavo v pritličje. Presekal sem si brado in izbil nekaj zob. Nihče ni nič kompliciral. Ravnatelj Čebohin je hitro določil učitelja Godca, da me je s kolesom na štangi peljal k vojaškemu zdravniku v kasarno Velike Bloke. Tam so mi napravili nekaj šivov in izpulili škrbine. Godec me je nato odpeljal domov in drugi dan sem šel spet v šolo. Srečanja s Čebohinom sem se hudo bal, a me je le oštel:”Sedaj boš vedel, da tukaj ni prostora za tvoje konjske dirke!”