Cerknica 1960/61 – 6. razred pred šolo

Ne vem, po kakšnem ključu so nas takrat razdelili v dva razreda. To je bil še čas, ko se nas je večina vozila v šolo s kolesom ali hodila peš. Skozi Begunje je zjutraj peljal le en avtobus iz Nove vasi v Ljubljano in to ob 5.45, nazaj pa je peljal približno ob tri četrt na pet iz Cerknice. Popolnoma nemogoče ure za šolarje. Seveda je bila vožnja s kolesom po makadamski cesti malce bolj zahtevna kot je po asfaltu. Dobra stran pa je bila, da sem se naučila kar dobro voziti kolo. Posebej imenitno je bilo, ko sem obvladala vožnjo »frei rok«. Še sedaj mi kdaj ta spretnost pride prav.

Poleg razredničarke Meletove, ki nas je učila nemščino, so bili naši učitelji še: Sonja Verbec za slovenščino, Vera Kravanja za zgodovino in zemljepis, France Dolničar za matematiko, tov. Kvaternikova mislim, da je poučevala biologijo, tehnični pouk in risanje – likovni pouk pa Konrad Knez. Sploh se ne spomnim, kako smo imeli telovadbo in kdo je telovadil z nami. Zelo sem si želela obiskovati glasbeno šolo, rada bi se učila igrati klavir. Nekaj osnov sem že obvladala. Žal tedanja učiteljica klavirja ni imela posluha za učence iz okolice, da bi omogočila vaje takoj po šoli. Tako je moje učenje klavirja splavalo po vodi.

Grenak spomin iz šestega razreda pa je dogodek, ko mi je nekdo od sošolcev »sunil« imenitno nalivno pero Pelikan, ki mi ga je prinesla sestra iz Italije in je bilo za tisti čas prava dragocenost.

V lepem spominu imam končni izlet na Nanos, z nami je šel tov. Dolničar. Več o tem podvigu mi je napisal sošolec France Mele in objavljam njegov zapis:

Izlet na Nanos mi je ostal v spominu kot zelo prijetno doživetje. Naš spoštovani učitelj France Dolničar, nam je v pripravah na to turo podrobno opisal, katera pravila moramo pri vzponu na goro brezpogojno spoštovati. Opozoril nas je tudi, da so v skalah Nanosa ohranjeni fosilni ostanki morskih bitij, zato naj s seboj vzamemo kladiva, če bi jih slučajno našli in želeli izluščiti iz kamnov. Izplena se ne spominjam. Seveda ni pozabil naročiti, da vzamemo s seboj tudi nekaj za pod zob in izsušena grla.

Najbolj mi je ostalo v spominu, da v strmini ne smemo prožiti kamenja, kaj šele večjih skal. Menda smo se te zapovedi skoraj v celoti držali.

Koliko je bila ura, ko smo odšli iz Cerknice, sicer ne vem, avtobus s katerim smo se peljali pa nas je odložil v vasi Razdrto ob vznožju gore. Od tu smo jo ubrali po markirani planinski poti proti Čelu, kot se imenuje skrajni južni rob gore. Pot je bila na nekaterih nevarnih mestih opremljena z jeklenicami za oprijemanje in pomoč pri premagovanju skalnih polic. Pri vzponu nam je učitelj razložil, kaj so melišča, pa tudi kako nastanejo. Ob poti smo jih videli kar nekaj, še več pa jih je videti iz doline. Po prihodu na vrh sta bila potrebna oddih in okrepčilo. Da bi bil kdo pretirano utrujen pa se ne spomnim.

Z vrha gore se je odprl razgled na tri od štirih strani neba, od Julijcev na severozahodu do Savinjskih Alp na severovzhodu.

Ne vem, kaj vse smo počeli celo popoldne, v spominu mi je ostal ogromen daljnogled, v katerega si vrgel kovanec in potem lahko nekaj časa opazoval oddaljene kraje.

Prespali smo, mislim, v Vojkovi koči na skupnih ležiščih. Drugi dan pa smo z gore sestopili po lažji, turistični poti, ki vodi mimo cerkvice sv. Hieronima v dolino. Od tu pa seveda ponovno na avtobus in proti domu.

Čepijo z leve:

• Janko Maček – Selšček,
• Ludvik Opeka – Selšček,
• Janez Suhadolnik – Kožljek,
• Marjan Knap – Cerknica.

• Branko Milek – Cerknica,
• Janez Brešar – Cerknica,
• France Žnidaršič – Dolenja vas,
• Jože Ule – Dolenja vas,
• Pavel Bajc – Bezuljak.