Cerknica 1960/61 – 6. razred pred šolo
Na stopnicah pred staro šolo na Veliki gasi smo se ob koncu šolskega leta 1960/61 slikali šestarji OŠ Cerknica z razredničarko Matildo Mele. Večina tega razreda smo bili učenci »s Hribov« oziroma vasi izven Cerknice.
Poleg razredničarke Meletove, ki nas je učila nemščino, so bili naši učitelji še: Sonja Verbec za slovenščino, Vera Kravanja za zgodovino in zemljepis, France Dolničar za matematiko, tov. Kvaternikova mislim, da je poučevala biologijo, tehnični pouk in risanje – likovni pouk pa Konrad Knez. Sploh se ne spomnim, kako smo imeli telovadbo in kdo je telovadil z nami. Zelo sem si želela obiskovati glasbeno šolo, rada bi se učila igrati klavir. Nekaj osnov sem že obvladala. Žal tedanja učiteljica klavirja ni imela posluha za učence iz okolice, da bi omogočila vaje takoj po šoli. Tako je moje učenje klavirja splavalo po vodi.
Grenak spomin iz šestega razreda pa je dogodek, ko mi je nekdo od sošolcev »sunil« imenitno nalivno pero Pelikan, ki mi ga je prinesla sestra iz Italije in je bilo za tisti čas prava dragocenost.
V lepem spominu imam končni izlet na Nanos, z nami je šel tov. Dolničar. Več o tem podvigu mi je napisal sošolec France Mele in objavljam njegov zapis:
Izlet na Nanos mi je ostal v spominu kot zelo prijetno doživetje. Naš spoštovani učitelj France Dolničar, nam je v pripravah na to turo podrobno opisal, katera pravila moramo pri vzponu na goro brezpogojno spoštovati. Opozoril nas je tudi, da so v skalah Nanosa ohranjeni fosilni ostanki morskih bitij, zato naj s seboj vzamemo kladiva, če bi jih slučajno našli in želeli izluščiti iz kamnov. Izplena se ne spominjam. Seveda ni pozabil naročiti, da vzamemo s seboj tudi nekaj za pod zob in izsušena grla.
Najbolj mi je ostalo v spominu, da v strmini ne smemo prožiti kamenja, kaj šele večjih skal. Menda smo se te zapovedi skoraj v celoti držali.
Koliko je bila ura, ko smo odšli iz Cerknice, sicer ne vem, avtobus s katerim smo se peljali pa nas je odložil v vasi Razdrto ob vznožju gore. Od tu smo jo ubrali po markirani planinski poti proti Čelu, kot se imenuje skrajni južni rob gore. Pot je bila na nekaterih nevarnih mestih opremljena z jeklenicami za oprijemanje in pomoč pri premagovanju skalnih polic. Pri vzponu nam je učitelj razložil, kaj so melišča, pa tudi kako nastanejo. Ob poti smo jih videli kar nekaj, še več pa jih je videti iz doline. Po prihodu na vrh sta bila potrebna oddih in okrepčilo. Da bi bil kdo pretirano utrujen pa se ne spomnim.
Z vrha gore se je odprl razgled na tri od štirih strani neba, od Julijcev na severozahodu do Savinjskih Alp na severovzhodu.
Ne vem, kaj vse smo počeli celo popoldne, v spominu mi je ostal ogromen daljnogled, v katerega si vrgel kovanec in potem lahko nekaj časa opazoval oddaljene kraje.
Prespali smo, mislim, v Vojkovi koči na skupnih ležiščih. Drugi dan pa smo z gore sestopili po lažji, turistični poti, ki vodi mimo cerkvice sv. Hieronima v dolino. Od tu pa seveda ponovno na avtobus in proti domu.

- Janko Maček – Selšček,
- Ludvik Opeka – Selšček,
- Janez Suhadolnik – Kožljek,
- Marjan Knap – Cerknica.

- Branko Milek – Cerknica,
- Janez Brešar – Cerknica,
- France Žnidaršič – Dolenja vas,
- Jože Ule – Dolenja vas,
- Pavel Bajc – Bezuljak.

- Janez Žurga – Cerknica,
- Tone Turšič – Bezuljak,
- Milka Kraševec – Gmajnica, Brezje,
- Mimi Udovič – Zelše,
- Anica Opeka – Podskrajnik,
- Danica Caserman – Cerknica,
- Mira Marolt – Cerknica.
Spredaj:
- France Mele – Podskrajnik,
- Edo Modic – Dolenja vas,
- Peter Ribič – Cerknica,
- Stanko Mulec – Cerknica,
- Tone Kebe – Dolnje Jezero,
- Slavko Logar – Cerknica.

- Maša Korošec – Begunje,
- razredničarka Matilda Mele,
- Anica Debevec – Bezuljak,
- Stanka Mekinda – Cerknica.
Spredaj:
- Janez Mahne – Otave,
- Slavko Albreht iz Cerknice,
- v temni bluzi Meta Snoj – Dolenja vas,
- Anica Korošec – Cerknica,
- Joži Istenič – Begunje,
- Danica Vičič,
- Marta Hren – Bezuljak.
Slovarček:
- frej rok: ne da bi držala krmilo – balanco
- s Hribov: Z imenom Hribi označujejo Cerkljani vse vasi ob Cerknišci navzgor proti Rakitni in Blokam, Meniševci pa mislimo, da so to naselja od Begunj navzgor. Pravimo, da gremo v Hribe in ne na Hribe in ljudje so s Hribov in ne iz Hribov. Mislim, da je upravičena velika začetnica, seveda pa nisem slavistka.
Viri:
- Joži Mele, roj. Turk, Cerknica
- France Mele, Cerknica
Kraj: Cerknica
Datum: junij 1961
Avtor: verjetno Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Marta Hren
Skenirano: 26. 11. 2016
Oblika: fotografija
Kaj se je Janez Mahne vozil vsak dan iz Otav? S kolesom?
Hvala za prispevek. Spomnil sem se našega enodnevnega majskega izleta na Nanos v sedmem razredu. Bil je prav posebna dogodivščina, ki se je srečno končala. Na Nanos do Vojkove koče smo se podali iz Razdrtega, vračali pa smo se čez pogorje do Predjamskega gradu, kjer nas je prehitela noč. Do kolodvora v Postojni so nas še pravočasno pripeljali miličniki, da nam vlak ne bi odpeljal pred nosom.
Cerkničani ali Cerkljani?
vesela sem odzivov na post. Anonimnežu, ki ga zanima, kaj je pravilno: Cerkničani ali Cerkljani pa moj “nestrokovni” odgovor: Še ne dolgo tega prebivalcem Cerknice ni nihče rekel drugače kot Cerklani in še danes tako pravimo domačini. Zadnje čase avtohtona govorica izginja in se vedno bolj uporablja Cerkničani. Tudi jaz sem napačno napisala Cerkljani, morala bi napisati brez črke J.
Res je, Cerklani, prav narečno pa celo Cerklanje.
Na sliki pred šolo v srednji vrsti od leve ni Franc Mele iz Podskrajnika ampak je iz Zelš.
Opravičujem se za napako, predvsem Francetu, ki mi je pomagal pri sestavi prispevka. hvala za opozorilo.