Skip to content

1956 Begunje – Stoji učilna zidana …

10. 03. 2022

Na fotografiji je Žogarjeva Anica, stara približno 8 let, ki po 66 letih obuja te spomine

… smo se drli v šoli ali pa bolj blagoglasno peli v zboru, na šolskih proslavah. Ta otroška pesmica je večkrat privrela na plano tudi ob občasnih srečanjih že osivelih sošolcev, ko nas je nostalgija zapeljala v tiste davne dni. Ta pesmica nam je obudila tudi spomine na otroštvo. Odkritje gnezda v grmu ali na drevesu je bil za nas, mladež, pravi čudež, h kateremu smo se pobožno vračali, zadrževaje dih in v tišini opazovali jajčka in kasneje negodne mladičke.

V mislih se vračam v tiste čase, na začetke nabiranja šolske učenosti. Težki so bili ti začetki, posebno za nas, kmečke otroke, vajene le vaškega okolja ter preprostih sosedov. Težko je bilo prilagajanje na drugo okolje, neznane otroke in privajanje na novo avtoriteto.

Pouk smo vsak dan začeli takole:

Vsi smo vstali, se umirili in na učiteljičin pozdrav: “Za domovino …” odgovorili: “S Titom naprej!”

Ta obred se je ohranil še dolgo, tudi v dobo mojega poučevanja, kar pa ni bilo slabo. Tudi molitev pred in po jedi ima svoj pozitivni psihološki učinek.

“Po jutru se dan pozna!” pravi pomenljiv slovenski pregovor. Pa še kako res je! Začetni vtisi, ki jih dobi otrok v prvem in drugem razredu, so zelo pomembni za oblikovanje njegovega odnosa do samega sebe, sošolcev, odraslih, sprejemanja uspehov in neuspehov, oblikovanja lastne osebnosti … Zato je še kako pomembno, kakšnega učitelja je otrok imel v nižjih razredih. Dandanašnji veliko otrok pride v prvi razred samozavestno, saj so že oboroženi z znanjem branja, pisanja in računanja. Mi, kmečki otroci, pa smo ob vstopu v šolo znali le pobirati krompir in sadje, pasti živino, grabiti seno … To znanje, žal, ni bilo dovolj, da bi hitro napredovali v osvajanju črk in številk, branju, pisanju in računanju.

Zato nam je to učenost učiteljica občasno vtepala v glavo na kaj, milo rečeno, nenavaden način. Kadarkoli sem, kasneje in še danes, zapisala veliko pisano črko G, se spomnim, na kakšen način sem se jo naučila pisati. Med vajo v pisanju te črke sem namreč po nevednosti črki dodala še piko. Kazni za ta “greh” nisem ušla. Dobila sem jo z ravnilom po prstih. Ne bom omenjala imena učiteljice,” Bog ji daj večni mir in pokoj”! Podobni vzgojni ukrepi so se dogajali tudi mojim sošolcem. Se je enemu primerilo, da mu je med pisanjem s peresnikom tinta kanila na zvezek. Pivnanje ni nič pomagalo. Učiteljica ga je togotno oklofutala in raztrgala zvezek. Pomislite, kakšne popotnice oziroma vzpodbude za učenje smo bili ob takem načinu poučevanja deležni manj samozavestni otroci!

Tega krča strahu smo se znebili šele nazaj grede iz šole. Odleglo nam je, ko smo se zapodili na bližnjo njivo korenja. Vedeli smo tudi, kje se za nas redi najslajša repa. Če je bilo vreme suho, pa smo se jeseni ali spomladi na torbah dričali po suhi travi navzdol po hribu. To je bila za nas tista prava, “enajsta”, šola. Nič se nam ni mudilo domov. Zakaj le? Doma nas je po skromnem kosilu čakalo le naporno kmečko delo. Niti potepati se nismo smeli med tednom. Pri pisanju nalog smo bili prepuščeni sami sebi, mogoče so nam kdaj pomagali bratje ali sestre.

V tretjem razredu pa nam je “posijalo sonce” v podobi učiteljice Ludvike Bavdek. Bila je naša druga mama. Spominjam se njenih toplih objemov in vzpodbudnih besed, ki so bile pravi balzam za preplašene dušice. V spominu imam tudi njeno temno plavo krilo in nežno vijolično jopico ter posebno oblikovano frizuro.

Nagrajevala nas je s štampiljko “čebelice”.

Za 10 čebelic pa si dobil “jelenčka”. To nas je gnalo, da smo se maksimalno trudili. To ugotavljam tudi po zvezkih iz tistega časa. Takrat sem bila prvič in zadnjič odlična. Ona je bila zame pravzaprav navdih za mojo kasnejšo poklicno usmeritev.

Šolanje sem nadaljevala v Cerknici in nato na gimnaziji Poljane v Ljubljani. Po študiju na Pedagoški akademiji sem postala učiteljica. Ta poklic sem z veseljem opravljala, kar so čutili tudi otroci. Z nekaterimi sem še do danes ostala v stikih.

Podobnega načina izobraževanja je bila deležna tudi moja sestra. Zaradi strahu pred učiteljem je imela pravo miselno blokado in bi po današnjih merilih spadala med legastenike. Odpovedala je tudi pri računstvu. Bilanca ob zaključku šolskega leta: Nezadosten uspeh. S tem ji je bila zaprta pot, nadaljevanje šolanja v Cerknici. Ponavljala je razred in končala osnovno šolanje v Begunjah.

Vinko Toni v času nastanka gornje fotografije

V tistem času je poučeval na šoli tudi ” tovariš” Vinko Toni. Vedel je, da bi se sestra rada vpisala na Srednjo medicinsko šolo. Le on je opazil njene ” zadušene” sposobnosti, kajti doma je prevladovalo prepričanje, da “nima glave za šolo, za delo na kmetiji bo pa dobra. Čez nekaj let bo pa itak godna za ženitev in se bo našel primeren snubec.” Brez pomislekov je odšel z njo v Ljubljano, kjer je opravila sprejemni izpit. Šolanje je bilo sicer težko, bolj samostanskega režima, saj je bila stavba pred vojno samostan in se v času sestrinega šolanja ni nič spremenilo. Majhni prostori, nikakršni pogoji za učenje, strogi profesorji. Sestra je bila mnogokrat zelo vesela, če si je lahko v predprostoru stranišča priborila prostor za učenje. Ta samostanska stavba je bila internat in šola obenem. Izhod ali obisk so imele gojenke samo enkrat na teden. V soboto ali nedeljo. Kljub takim mizernim pogojem in pravični strogosti je bila vsa štiri leta odličnjakinja. Službovala je v Valdoltri, kjer je odslužila štipendijo, vso preostalo delovno dobo pa v Ljubljani, v Mestni otroški bolnici. Uživala je v negi bolnih malčkov in nesrečnim, jokajočim, bitjecem tudi nadomeščala mamo. Za njeno izpolnjeno življenjsko poslanstvo pa ima prav gotovo zasluge tudi učitelj Vinko Toni. Človek z veliko začetnico.

Kraj: Begunje
Datum: od1956 dalje
Avtor: dokumenti: Ana Cunder; fotografije: neznan
Zbirka: Ana Cunder, Ludovika Bavdek, Vinkotov kufr
Dokumenti fotografirani: 3. 3. 2022, 18. 6. 2014
Fotografije skenirane: 3. 3. 2022, 10. 9. 2011,18. 6. 2014
Oblika: dokumenti, negativ 6×6

2 komentarja leave one →
  1. bredatursic permalink
    10. 03. 2022 08:47

    STOJI UČILNA ZIDANA… Spomnim se, da je moj oče znal to pesem, (ki je zelo dolga) na pamet, še ko je bil star cca 70 let.
    Kaj pa okraski v zvezku? Tudi mi smo jih delali, ampak že z barvicami. Lepo.

    Liked by 2 people

  2. anacunder permalink
    10. 03. 2022 09:33

    Tudi mi smo jih risali z barvicami , tile v prispevku so najbrž samo za primer. Spomnim se svojih šestih, kratkih, barvic, katerim so se kar naprej lomile mince. Šilil jih je ata. Kasneje sem dobila voščenke. Niso mi bile všeč, ker so se barve rade razmazale.

    Liked by 2 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: