1901 Rakek – Vojaška razglednica
Razglednica prikazuje pogled na Rakek, spodaj pa na parno žago Franja Žagarja s skladiščem lesa, v ozadju pa je vidna tudi Lavričeva vila, ki bo omenjena v nadaljevanju.
Čeprav bi na osnovi slike sodili, da bo tekla beseda o lesni predelavi in lesni trgovini na Rakeku, pa nas ta posnetek lahko zavede. Osredotočil sem se na zapis na razglednici, ko se je svojemu prijatelju z vojaških vaj javil eden od pripadnikov 87. peš polka, ki je takrat bival na Rakeku.
Razglednico (dopisnico, Korrespondenz Karte) je založila firma Gebrüder Metz, Tübingen; po vsej verjetnosti pa jo je bilo možno kupiti le pri vojaških enotah, ki so bile na vajah na Rakeku. Če je bilo tako, je bila naklada razglednice lahko zelo velika (na Rakeku je bilo po več tisoč vojakov). V knjigi Dežela ob Cerkniškem jezeru (Milan Škrabec, 1990) nisem nikjer zasledil tega založnika.
V Wikipediji najdemo zapis: Od leta 1890, se je povpraševanje po razglednicah izredno povečalo. Brata Heinrich in Gustav Metz sta v Tübingenu začela po prevzemu poslov od očeta leta 1896 s proizvodnjo lastnih razglednic. Izbor so sestavljale predvsem razglednice mest, samostanov, gradov, palač, ulic, kakor tudi posameznih objektov, kot so hoteli, restavracije, pošte, železniške postaje. Poleg tega so fotografirali tudi portrete in kostume, fotografirali so tudi festivale, razstave, dogodke in nesreče.
Družba je imela zaposlene posebne fotografe, specializirane za izdelavo razglednic, ki so potovali po določenih progah v Evropi.
Zanimiv je zapis iz leta 1894 (Perko, F., 2008. Vasi v objemu železnice. Založništvo Jutro) na straneh 295-296:
Dne 1. avgusta 1894 nastanila se je stotnija vojakov 3 kampanije z rezervisti 87 pešpolka v šoli pod streho (64 mož), na malem hlevu (30 mož) in v vsaki šolski sobi po dve pisarni in pod streho tudi dve kup 6 pisarn; a drugi dan se je računska od polkovne pisarne ločila in v drugi šolski sobi samo zadnja ostala zato je bilo le 5 pisarn.
Od 1 do 19. avgusta vršile so se tu v okolici vojaške vaje 87. in 97. pešpolka, kakih 2.000 mož, pod poveljstvom polkovnika Sluka. Dne 15. t. m. pripeljala sta se na Rakek korski poveljnik fzm. Reinländer in divizijski poveljnik podmaršal Hegedüs, ter se potem dne 16 in 17. udeležila tu vršečih se vojaških vaj.
Dne 17. v predvečer cesarjevega rojstnega dne bil je mirozov. Godba omenjenega pešpolka spremljana od vseh tamburjev ter moštva z lampijoni korakala je po Rakeku na kolodvor, pred pošto, kjer sta ekselenciji Reinländer in Hegedüs navadno obedovala s svojimi časniki, svirala je nekoliko komadov, potem je korakala do konca vasi in k sklepu pred g. Gašparitovo hišo kjer je nastanjena bila, zaigrala še Radecky – koračnico in nato se množica ljudstva razide. Drugi dan ob 5. uri zjutraj bila je budnica z godbo spremljana od vseh tamburjev ter moštva lampijonov, kakor v predvečer ter naznanjala slavnostni dan. Pred osmo uro je vse vojaštvo odkorakalo na bližnji hribček »Srnjak«, kjer je vojaški kurat gosp. Jaklič – Dobrepoljski daroval sv. mašo. Glavne dele sv. maše markiralo je vojaštvo z general – dešaržami. Mej sv. mašo igrala je godba navadni vojaški »Pred Bogom«, potem zahvalno pesem pri blagoslovu »sveto« in k sklepu cesarsko himno.
Po tem svetem opravilu defiliralo je vojaštvo pred poveljnikom fzm. Reinländrom, ter se potem vrnilo v svoja bivališča. Po tej inpozantnej na Rakeku prvikrat vršivši se slavnosti je bilo mnogo ljudstva zbranega, katero si bode gotovo v spomin ohranilo te slavnosti.
Ob 12. uri zbrala se je vsaka stotnija posebej za-se v lepo prirejenih s cvetlicami in zelenjem okrašenih prostorih, kjer je moštvo dobilo razven navadne menaže še pečenko, pivo ali vino in smodke. Dotični stotnik ali pa nadporočnik govoril je kratki govor v proslavo tega dneva v nemškem (ali) deloma tudi v slovenskem jeziku, ter zaklical trikratni »Hoch« in »Slava njih Veličanstvu, našemu presvetlemu cesarju Franc Josipu I.«. Moštvo se je navdušeno odzvalo z burnim »Hoch« in »Slava« klici ter zapelo cesarsko himno.
Zastave cesarske in narodne vihrale so po Rakeku – bil je pravi patriotični praznik.
Naslednji dan je odšlo vojaštvo na vojaške vaje na področje od Vrhnike do Senožeč.
Še pogled v kroniko za šolsko leto 1901/2 (Perko, 2008. Vasi… str. 315):
Vojaki so imeli i letos svoje običajne vaje v tukajšni okolici nad mesec dni pričedši takoj ob pričetku počitnic (šola se je končala 27. julija 1901). Bivali so kakor vselej – tudi v šoli, ker jim nedostaje potrebnih prostorov v druzih hišah. Ob tej priliki je nadzoroval vojaštvo Nj. cesarska visokost nadvojvoda Franc Ferdinand. Prišel je semkaj na Rakek 2. septembra zjutraj ter takoj odjahal k vojakom na hrib Srnjak. Opoldne mu je vojaštvo (4. polki) defiliralo pri Lavričevi vili nasproti tovarne, a popoldne je že šel nadzorovat v Št. Peter. Ves Rakek je bil nekako veličasten, kajti skorej z vseh hiš so plapolale zastave, kakor ob rojstnem dnevu Nj. veličanstva presvetlega cesarja, samo da se takrat na predvečer tudi hiše razsvetle.
Pogled na Rakek proti koncu 19. ali v začetku 20. stoletja. Ob strani, na desni je napis založnika Gebrüder Metz, Tübingen
Parna žaga Franja Žagarja in skladišče lesa na Rakeku, v ozadju Lavričeva vila.
Pri c. in k. peš polku št. 87 – 16. stot.
V Rakeku Kranjsko
Predragi!
Ne vem si le prejel razglednico katero sem Ti poslal pred kratkim iz Pulja. Gotovo si preje odšel na počitnice. Oprosti da Ti tako dolgo nisem nič pisal. Sedaj je naš polk na vojaških vajah blizo Postojne na Kranjskem. Prosim Dragi oglasi se mi kmalo. Srčno Te pozdravlja Tvoj Herman.
Velecenjeni
Gosp. Valentin Kropivšek
Bogoslovec sedaj na počitnicah
Pošta Sv. Peter pri Celju
Štajersko
Nujno
Kraj: Rakek
Datum: okoli 1901
Avtor: založba Gebrüder Metz, Tübingen
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 6. 2. 2017
Oblika: razglednica
RSS - Posts
Kaj vse se je včasih dogajalo na Rakeku. Škoda, da je sedaj skorajda opuščen.
Kako je te manevre videl notranjski kmet, vojska je hrumela čez njegove njive in polja, in kako je potekal “postopek za povrnitev povzročene škode,” opisuje Ivan Matičič, domačin iz Ivanjega sela, v povesti Petrinka:
“”Jesenski manevri so tu! Fiks nazaj, kako to grmi in poka! Pa kako se kadi, saj se nič ne vidi iz dima. Vse Orehovje je na nogah, otročad kriči in teče ven na polje. Da, orehovsko polje je pod ognjem – in ljudje hitijo branit, kolikor se pač braniti da. Od vseh strani se usipajo čete, cela vojska mendra polje in njive! Prizanesite, pomagajte!
Petrinka hiti s kopico otrok k ogradi. In tu se postavi z njimi na stražo. Od vseh strani poka, da Petrinko kar privzdiguje; tam izza grma ji nekdo maha, naj se spravi proč. Ne, Petrinke ne bo nihče gonil z njene lastnine! Kmalu zatem se zaslišijo trombe, hura, naprej – in gosti roji se usujejo naravnost proti Petrinkini ogradi. Petrinka pa ne bodi lena jim maha naproti pa kliče, naj nikar ne rinejo v škodo, naj prizanesejo ogradi! No, prav za njeno svarilo se bo kdo zmenil, bolj ko vpije, bolj preskakukejo plot. Nekdo jo odrine, ona ga sune nazaj, a jo brž drugi butne s puškinim kopitom.(…) No, to robanti Petrinka, ko se ozira po ogradi: naravnost po krompirju, koruzi in čez proso se usipajo vsevprek čez vse njive. No, zdaj pa pride še konjica! Liki vihar se žene in zmendra vse, kar je še ostalo za pehoto..
Potem ti pa pridejo še v vas pa lepo naženejo svoje konje v hleve, živino pa ven, a sami se spravijo na seno.(… ) Poveljnik je ukazal podžupanu, naj pove, koliko imajo ljudje škode. In podžupan Kotovec je vzel nekaj mož pa so šli po vseh njivah in polju ter vso škodo precenili. In poveljnik je ukazal svoji upravi, da se ljudem škodo povrne.
“No, zdaj smo pa prodali zeleno koruzo pa zeleno proso. Nihče ga ne bo užival, a vendar so denarji tu. Saj svet je ob pamet.” Tako je govorila Petrinka, ko je preštevala denarje.””
Prispevki o Ivanu Matičiču so že pripravljeni, kmalu bodo objavljeni na Starih slikah.