Skip to content

1925 Malni v Planini – Od setve do moke

3. 08. 2017

Tja do začetka sedemdesetih let so vsi večji, pa tudi manjši kmetje v vasi sejali žita (predvsem pšenico in ječmen) in koruzo in tako imeli za pretežni del leta lastno moko, slabše zrnje pa tudi kot priboljšek za kokoši, ki so se prosto pasle po dvorišču in vrtu. Doma smo imeli na podstrehi veliko skrinjo s tremi ali štirimi pregradami. V eni je bila pšenica, vanjo smo za zimsko obdobje, ko kokoši niso nesle, shranjevali jajca. V drugi je bil ječmen, v naslednji pa koruza.

Pot do moke pa je bila kar zapletena in dolga. Žito smo želi ročno. Delo je bilo olajšano, da smo s koso, ki je imelo pripeto posebno oporo z občutkom kosili zrelo žito, potem pa so žanjice s srpi dokončale delo, ki smo ga opravili s koso in delale snope, ki so jih postavljale na prevesla, da smo snope nato povezali. Snope smo potem postavili pokonci, po 6 do 8 snopov, da se je žito malo osušilo, potem ga odpeljali domov in naložili v štante v kozolcu.

Potem je bila na vrsti mlačev. Najprej je imela zadruga mlatilnico na mestu, kjer je danes transformator ob unškem pokopališču (tu je bil v mojih mladih letih pogosto postavljen tudi ringelšpil, ki se ga je poganjalo ročno; če se prav spomnim smo ga morali trikrat poganjati, potem pa smo imeli eno vožnjo brezplačno), pozneje pa v unški Novi vasi. Veliko let je bil strojnik Pleško, ki je na morali s fovčkom prerezati prevesla, pozneje pa je moral vsak lastnik žita to delo opravljati sam. Kar velikokrat sem bil deležen tega dela, ropotalo in brenčalo je, ko je mlatilnica požirala snope, pa tako se je kadilo, da se ob konca dela sploh nisi mogel prepoznati. Spodaj pri mlatilnici pa so bili pripete vreče, ena za dobro zrnje, druga za slabše, drobno, zdrobljeno zrnje in semena plevelov. Žito je bilo potem potrebno še dosušiti in šele nato je šlo v skrinjo. Slamo pa smo pozimi pomešali z otavo in na slamoreznici narezali rezanco za krmo živini. Vse se je porabilo, nič se ni zavrglo.

Manj naporno in bolj priljubljeno je bilo delo s koruzo. Ko je bila zrela, smo odtrgali štoke, jih naložili na voz, pripeljali domov in stresli na kup (pri nas v vežo) in nato so prišli sosedje in ob pripovedovanju šal, raznih zgodb slačili koruzne storže. Kar tekmovali smo kdo bo našel rdečega ali pisanega. Po dva ali štiri slečene storže so (običajno možaki) vezali med seboj, da se jih je naslednji dan nekje pod kakim nadstreškom obesilo, nastale so koruzne kite. Po končanem delu je sledila zaslužena malica. Da je bilo bolj zanimivo so včasih na dno kupa storžev postavili kakšno dobroto, tudi pijačo. Pozimi smo potem koruzo še dosušili v krušni peči (običajno potem, ko je bil spečen kruh) in sledilo je robkanje, dan za dnevom, večer za večerom, potem pa je šlo koruzno zrnje v skrinjo in je bilo pripravljeno za malen. Iz slačk, ki so ostale pri slačenju koruze smo spletli kite in jih sešili v predpražnike, pa tudi copate.  

Naša vas je bila vezana na mline v Malnih v Planini. Bilo je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. V vasi v tistih časih pri nobeni hiši ni bilo konjev, in seveda še manj avtomobilov, tako je bilo treba peljati žito in koruzo v mlin v Malne s koreto ali ročnim vozičkom. Za to opravilo smo bili zadolženi 10 do 14 letni otroci. Tudi sam se kar nekajkrat peljal v mlin. Zbralo se nas je nekaj otrok, in vsaj s tremi, če ne štirimi ali več tovori družno krenili proti Malnom. Večina je imela za prevoz koreto, le Tone Jernejčič (Špelnov) je imel ročni voziček. Njegova prednost je bila, da se je po Cirju navzdol lahko vsedel spredaj na voziček in se del poti odpeljal. Tudi mi s koretami smo se poskušali peljati, tako smo po dve in dve koreti povezali med seboj, pa se ni vedno posrečilo in končali smo v kakšnem grabnu. Seveda je bila cesta takrat makadamska. Prave zanimivosti smo srečali, ko smo se približali Unici, šli mimo gradu Hasberg, pa Škratovke do Malnov. Vse si je veljalo malo pobliže pogledati, vse je bilo zanimivo, tako da je kar precej časa trajalo, da smo prebrodili dobrih 5 kilometrov poti in prišli do mlina.

Spomnim se, da sta takrat delovala dva mlina, eden nad cesto, drugi pod cesto. Prav po tej cesti je potekala nekdanja Rapalska meja. Kot se spominjam, nam doma niso dali nobenega denarja, mlinar si je za stroške od našega žita enostavno vzel merico. Da je bilo žito in koruza zmleto smo kar počakali. Potem pa smo se družno podali nazaj proti domu. Po strmi, makadamski cesti po Cirju smo morali kar večkrat počivati. Vožnja v mlin je bilo na eni strani koristno opravilo, za nas otroke pa kljub naporu, tudi prijeten in zanimiv družaben dogodek, ki smo ga komaj čakali.

V Malnih so se naselili prvi ljudje že na začetku 19. stoletja (1812). »To je bil v tistem času zaselek z osmimi ali devetimi hišami, v katerem je živelo okrog sto ljudi. Tam sta bila žaga in mlin, ljudje so imeli živino, imeli so hlapce in dekle. Uničila ga je rapalska meja,« je povedal Andrej Milavec v prispevku v reviji Ribič leta 2014. Dokončno pa je bilo konec naselja, ko je bil leta 1989 tu urejeno črpališče za postojnski vodovod.
Malni Planina, pred 2. sv. vojno; zbirka Milavec Planina, sem leta 2009 zapisal na zadnjo stran kopije originala.

Slovarček:

  • ringelšpil: vrtiljak

Viri:

  • Borut Jerše: Andrej Milavec: Ribiški čuvaj sem že celo življenje. Ribič 6/2014.

Kraj: Planina – Malni
Datum: posnetek je iz obdobja med vojnama
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko, kopija fotografije Andreja Milavca
Skenirano: 25. 5. 2017. Kopija fotografije, ki mi jo je dal Andrej Milavec iz Planine leta 2009 za knjigo Ivana Puntarja – Štacnarja: Moje delo, doživetja in pogledi-Dnevnik 1923-1943

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: