1952 Novi Kot – Mama Dorica in otroci
Na sliki, posneti 16. avgusta leta 1952, je mama Dorica Mavrin, Štodlova iz Novega Kota s štirimi otroki. Dva sta njena – deček v naročju in deklica s torbico – drugi dve deklici sta njeni nečakinji.
Sliko je neznan fotograf posnel en dan po Veliki maši v Starem Kotu pred cerkvijo sv. Frančiška Asiškega, kjer je v stanskem oltarju sveti Rok – v Novem Kotu je takrat žegnanje še dandanes.
Vsi so v lahkih prazničnih oblačilih. Deklica s torbico, Tilka Mavrin – zdaj se piše Klepac – ki se je rodila, ko so Štodlovi še stanovali v Podpreski, v tuji hiši, je v svojih spominih takole opisala svoje najzgodnejše otroštvo, ko je bila dojenček kot njen bratec v maminem naročju na sliki:
Rodila sem se v Podpreski. Pri hiši se je po domače reklo pri Žmideš. Lastniki hiše so se pisali Turk, sedanji lastnik je Ješelnik Marija.
»Lekšanova Francka je rodila fantka«.
»Res? Pa me je prehitela. Toni mu je dala ime, ali ne? Jaz si želim punčko. In, če bo? Imenovala jo bova Tilka, po naši učiteljici«.Tako je potekal pogovor med mojo mamo in eno izmed sosed v Podpreski en dan pred mojim rojstvom, kajti rodila sem se 2. januarja 1947. leta. Starša in moja starejša brata so me bili zelo veseli. Bila sem prva punca v družini, brata pa sta si tudi želela sestrico. Pravijo, da sem bila lep otrok. Že kot dojenček sem imela precej dolga črne lase in velike temne oči. Mama se je večkrat pohvalila: »Tilka je pridna. Je in spi!«
Spomladi tega leta so starši začeli obnavljati pogorišče naše hiše v Novem Kotu oziroma Binklu. Ker takrat nismo imeli ne vprežne živali ne voza, so starši hodili v Binkel peš čez Lazarski vrh. Po cele dneve sta bila v Binklu ali pa na poti tja in nazaj. Mene, punčko staro pet mesecev, sta pustila v varstvu bratov. Zvone je bil star devet let, Tone pa sedem. Kadar sem jokala, sta vedno mislila, da sem lačna. Dala sta mi mleko ali belo kavo s projo, pa sem zaspala, onadva pa sta se igrala z drugimi otroki na vasi. Nekega dne pa me nista mogla utišati. Bolj sta mi ponujala mleko in kavo, bolj sem jokala. Na štedilniku je bil lonec kuhanega kislega zelja. Pomislila sta, da bi me zelje, če mu dodasta še malo sladkorja, pomirilo. Tako sta tudi storila in jaz sem jedla, se najedla in zaspala. Naslednji dan pa mama ni mogla na delo v Binkel, ker sem dobila hudo drisko. Kaj menite, od česa?

Mama Dorica drži v naročju sina Ivana, pod pazduho pa stiska torbico. Deklica Marija Cvar na levi je hči Doričine sestre.

Tilka se še spomni, zakaj je tako resna na sliki: malo se kuja, ker je bila vso pot kregana, saj so se njene bele nogavičke med dolgo potjo na gležnjih umazale s črno pasto za čevlje, s katero so bili namazani njeni čeveljci. Naša mama je temu rekla, da sem se okresala – med hojo se je čevelj podrgnil ob nasprotno nogo in na njej pustil sledove tistega, kar je pač bilo na njem – kako znano se mi zdi vse to na sliki … Bele nedeljske nogavice so bile prava mora. Resda so bile lepe, a umazale so se mimogrede, bodisi z globinom, blatom, travo ali že s čim in mame so se jezile, kajti pranje takih žab je pomenilo še en kos več, ki ga je treba namočiti, nažajfati, zmencati, skuhati v lugu, izprati v potoku in obesiti na sonce … spet in spet.
Slovarček:
- globin: pasta za čevlje na splošno, poimenovanje naj bi nastalo po prvi kremi, ki se je imenovala Globin
- nažajfati: namiliti
- ruolca: rolica
- zapienc: zaponka, zapenec
- Binkel (Novi in Stari): Novi in Stari Kot (So poimenovanje Binkel morda prispevali bližnji Kočevski Nemci?)
Viri:
- Tilka Klepac: Spomini, rokopis, 2017
Kraj: Stari Kot, občina Loški Potok
Datum: 16. avgust 1952
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: fotografija
Trackbacks