1979 Jadransko morje – Nekje ob srednjem Jadranu
Preden smo šli na maturantski izlet, sem se odločila, da si bom naredila kaj za oblečt, ker reva nisem imela nič. Za kupiti bohve kaj ni bilo, saj še ni bilo Kitajcev. Doma sem od pokojne atove tete našla skoraj celo balo blaga zelo svetlo rumene barve z zelenimi rožami na rjavih pecljih. Je bila šparovna, teta, kot sem tudi jaz, saj imam še sedaj veliko njenih stvari. Odločila sem se, da si bom iz tega blaga naredila dolgo krilo na faude in preklop. Preklop je pametna zadeva, če se imaš navado rediti, ker potem samo popuščaš, pa ti je kikla vedno prav.
Celo popoldne sem se matrala in potem nesla vsa vesela pokazat mami, ki me je takoj zbila dol z oblakov, kot je že takrat pel Čobi (Pro Arte: Sidji sa oblaka, djevojčice) z besedami: »To blago je za fernike!« Pa kaj, saj tudi kikla zgleda kot ena (lepa) zavesa in tam, kamor grem, tega zagotovo ne vedo. In tako sem imela novo kiklo za na izlet in sem v njej pristala tudi na več slikah. Če po pravici povem, sem jo nosila vseh deset dni kar naprej, ker je bila tako komot in strašno se mi je dopala, pa še sama sem jo naredila. Kasneje sem jo predelala v bluzo, ki se je potem z leti skrčila po širini (ne vem, kakšne praške delajo, da se vse tako krči) in sem jo darovala.
Vedno sem se čudila svojemu sinu, ko je bil najstnik, ki je, še preden smo pospravili posodo z mize, že v hladilniku iskal kaj za jest. Pa kako more! Smo bili mi prav taki. Sonce, frišen zrak, morje, najstniška leta, ja, že eno uro po kosilu smo spraševali Nikolo, kaj bo za večerjo. Je rekel:«Dalmatinski ku**i.« »Kaj pa je to?« »Boste že videle!« In smo.
Za večerjo je bilo nekaj iz mletega mesa oziroma mase za čevapčiče, ki je po debelini in dolžini ustrezalo solatni kumari srednje rasti. Za prilogo je bil poizkus tatarske omake pa verjetno še kaj, česar se ne spomnim. Moram pa priznati, da imajo s tistimi »dalmatinskimi k****« vgrajeno samozavest serijsko. Sicer nikoli nisem spoznala, če to drži, ampak najbrž ne more. Sem kar precej skeptična. Vem pa, koga bi morala vprašat in bom sedaj preskočila par let, vas nič ne briga koliko, naprej, ko smo šli na sindikalni izlet v Prago in smo večerjali v pivnici pa je bilo treba po večerji kakšno zapeti in se je pojavil večni problem – katero pa? Ena sodelavka je rekla, da kakšno dalmatinsko pa jo je sodelavec, ki je imel še daljši jezik kot jaz, takoj zabil, da zato, ker so ene v Dalmaciji nedolžnost izgubljale pa dalmatinskih že ne bomo peli. Pa jih nismo.
Kraj: Jadransko morje
Datum: 1979
Avtor: ena od sošolk
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Lepo si izgledala, prava manekenka.
Hvala.
Kdo pa stoji poleg te lepotice?
Verjetno nas je več, ki imamo kakšen lep spomin na Dalmacijo.
To je Nikola, kuhar na ladji, s katero smo šli na izlet. Fejst človek!
Sem gledala slike mojega maturantskega. Sem šla kmalu za teboj, tudi z ladjo………… Sem pa imela oblečene kavbojke, take, da si jih težko oblekel, ker so morale fajn tiščat. Najbolje če si oblekel malo vlažne so se bolj ulegle, ma za na avtobus je bilo treba pa plezat, da ne govorimo o vlaku, saj ni bilo perona.
Majico pa je mami kupila na Ponterosi in to ” tri za deset”. To je pomenilo tri majice za deset dinarjev, ali kar je že bilo takrat. Majico imam še danes, sem ravno prejšnji teden v njej betonirala in je še vedno super, razen tega, da je sintetična in je lepo topla.
Blago tvoje obleke pa ni bilo samo za fernike, lahko bi bila tudi koperta.
Kdo ve, če so maturantski izleti še takšni, kot so bili včasih. Tudi mi smo šli, na Korčulo. Že sama pot do tja – z vlakom do Reke in potem čez noč z Liburnijo, je bila prava avantura. Kaj vse pa se je dogajalo na Kočuli, pa bi se dalo še in še opisovati.